Dr. Jurij Gorjanc: Hvaležnost nas naredi srečne

Slovenija | 16.09.2014, 16:09 Mateja Feltrin Novljan

V oddaji Naš gost je bil z nami gorski reševalec, zdravnik, kirurg predvsem pa človek z zlatim srcem dr. Jurij Gorjanc. Kljub mnogim pohvalam ostaja skromen in pravi, da gre za to, da človek ob tem kar počne, čuti zadovoljstvo; če ob tem še koga osreči, je to tisto pravo, kar kaže, da na svojih poteh črpamo iz pravih izvirov.

„Zame je hribolazenje ob vsakodnevni službi odklop in oddih, ker ljudje potrebujemo stik z naravo, saj ta človeku daje odgovor na to, da nismo tu samo za to, da delamo, ampak izviramo iz nekih čisto prvinskih potreb,“ pravi dr. Jurij Gorjanc, kirurg, ki sedaj svoje delo opravljana na avstrijskem Koroškem. Je del helikopterske reševalne ekipe, ki poleti dežura na letališču Jožeta Pučnika na Brniku in rešuje ljudi, ki se ponesrečijo v gorah.

Ljubezen do gora mu je bila položena v zibelko. Že stari oče je bil alpinist in gorski reševalcev, potem tudi oče in rad se spominja svojih prvih korakov v gorah: „Oče je hodil pred nami in delal pol manjše korake, zato da smo mu sledili. Ko smo tarnali, da je strmo, da ne moremo več, nam je rekel; glejte le moje stopinje in ne naokrog. Res smo mu sledili in bili kar naenkrat na vrhu.“

Dr. Jurij Gorjanc je razpet med rodno Koroško in avstrijsko Koroško. Kljub natrpanemu urniku si vzame čas za gore: „Iz narave se vedno vrnem drugačen, kot bi na vrhu lahko nekaj pustil, kar me teži in nazaj prinesel nekaj, kar gotovo ni od mene, tako da to deluje. Sploh če je človek malo bolj molitveno naravnan. Za to sem iskreno hvaležen in to je tisto, kar lahko potem prinašam drugim.“

V gorah se dr. Jurij Gorjanc počuti dobro, ker to počne že od malega: „To ne sme biti samemu sebi namen, ko sem začutil, da se jaz v gorah dobro počutim, pa je bil kdo kdaj v stiski, se mi je zdelo normalno, da priskočim na pomoč in  naredim vse, kar je v moji moči.“

Dr. Jurij Gorjanc je dober, vesel in veder človek, ki rad živi in s srcem opravlja svoje delo: „V tistem, kar imamo radi, skoraj ni časa, mogoče meji na večno.“

In zakaj je zanj življenje lepo? „Zakaj ne bi bilo - mogoče je v tem najboljši dogovor. Zame je življenje lepo, ko ga jemljem kot dar, ko v meni prebudi hvaležnost. V večji meri ko to zaznamo, bolj zadovoljni in srečni smo. Vsak ima možnost pri sebi videti toliko lepih stvari, za katere je lahko hvaležen. Mogoče vsi ne znajo reči Bogu hvala, lahko pa rečejo svojcem, sebi, dnevu … Hvaležnost omogoča, da stopimo iz sebe in nas naredi srečne.“