dr. Jože Ramovš
Pišete?
Slovenija | 28.08.2014, 14:14
To smo se vprašali v avgustovski oddaji Za sožitje, ki jo pripravljamo s prof. dr. Jožetom Ramovšem. Pisanje je lahko ena od najlepših dediščin, ki jo zapustimo otrokom. Lahko smo redno v stikih z njimi, pa v pogovoru ni mogoče povedati vse tisto lepo in dobro, kar nosimo globoko v srcu, kar je zelo naše, od naših najglobljih čutenj in hrepenenj. To večina lažje napiše. V pismu povemo o sebi tisto, kar ne moremo izreči z besedami. Med stvarmi, ki jih je dobro predati mlajšim generacijam, je osebno prepričanje, nazor, verovanje. V vsakdanjem govorjenju se običajno ne dotikamo teh tem. Če pa se jih, pa največkrat moraliziramo ali pa tarnamo, kar v nobenem primeru ni dobro za medsebojne odnose, ne za nas in ne za druge.
Ljudje, ki so v preteklih stoletjih pisali, so tvorci naše kulture
Dr. Jože Ramovš: »Če vzamemo v roke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, preberimo od njih tudi pisma, ki so njihovim delom priložena. Visoko slovensko kulturo so ustvarjali prav ljudje, ki so pisali. Pisanje pisem je zadnjih dvesto, dvesto petdeset let ustvarjalo kulturo, iz katere živimo, ne samo duhovno, tudi materialno in kulturo medsebojnega sožitja. Ne navijam za pisanje pisem, ker ne bo uslišanja, ampak kljub temu spodbujam, napišimo vsaj vsake toliko časa nekaj vrstic. To je terapevtsko zelo učinkovito.«
Kaj bodo čez petdeset let od mene našli moji vnuki?
»Kultura pisanja ostaja, a pišemo drugače in preko novih medijev. Smo družba kratkih sporočil. Materin jezik je dragocen, ker le z njim lahko izrazimo najgloblja občutja. Jezik, govor, pisanje v maternem jeziku iz nas lahko izvabi največ duhovnega, kar premoremo. Materni jezik je luč in ključ do narodne omike, je dejal bl. Slomšek. Za sodobne oblike sporazumevanja nisem izvedenec. To je brezosebno komuniciranje. Hitro, sodobno sporočanje, ki pride prav v tem hitrem svetu. Da se ljudje sveta tako povezujemo tudi ni zanemarljivo. To je gotovo velik plus. Za mlade pa je lahko to tudi zelo nevarno, a o tem zdaj ne bi. Morda samo opozorim, da se mladi preko socialnih omrežij lahko predstavljajo v povsem drugačni luči, kakršni v resnici so. Z izoblikovanim profilom lahko ustvarjajo dvojno osebnost. To pa ni dobro. A imam veliko upanje, da bo tudi to internetno, elektronsko sodelovanje doprineslo k miru, povezovanju, tudi k zmanjševanju vojn, ubijanja in sovraštva.«
Čeprav si zelo želimo sožitja, je razdvojenost med nami vse večja
»Med vrsticami, če beremo pisma bralcem, je včasih kljub izbranim lepim besedam, zaslediti toliko cinizma, bolezenske zagrenjenosti ter »črnoglednosti«. Sam sem zelo naklonjen pisanju dnevnika, osebnega zapisovanja o veselju, o stvareh, ki nas navdušujejo ali pa povzročajo bolečino, skrb. Mnogokrat so to tudi poskusi pesništva ali pisanja kratkih zgodb, tudi kronoloških opisov svoje družine ali širše okolice. Dnevnik je gotovo pripomoček za rast. Zelo je danes v modi pisanje v tretjem življenjskem obdobju. Letno v Sloveniji gotovo izide okrog sto del, ki jih pišejo upokojenci. Morda niso vsa visoke literarne vrednosti, nekatera pa vendar. A v mojih očeh, veliko tega tudi preberem, so vsa veliko vredna. Branje, ob branju izpisovanje, kar nas nagovori, in pisanje iz svoje notranjosti so gotovo med najmočnejšimi sredstvi za osebnostno rast in zadovoljstvo. To je velika stvar in zato zelo priporočam vsakemu, ki sliši na to uho, naj si kupi zvezek in pisalo, ki lepo piše, ter začne zapisovati. Zapisovati troje, prvič misel, ko kaj lepega preberemo in to prepišemo, drugič, zapisujmo si svoje ustvarjalne utrinke in tretjič, ki je zelo dobro domače zdravilo za dušo in telo, zapisujmo si svoja najgloblja duhovna spoznanja.«
