Mladi katoličani in mladi v Južni Koreji
Svet | 16.08.2014, 15:11
V Korejo so Božjo besedo prinesli prav mladi. V zadnjih letih je njihovo sodelovanje v življenju posameznih župnij v Južni Koreji začelo upadati. Le majhno je število tistih mladih, ki redno animirajo posebne pastoralne dejavnosti. Med temi so nedeljska šola, katere se udeležujejo učenci in dijaki, ter pobude kot so Marijina legija, Katoliško svetopisemsko gibanje, ali tiste, ki potekajo v okviru Družbe sv. Vincencija Pavelskega in molitvenih skupin.
Majhno število sodelujočih v župnijskem življenju pa ne pomeni, da mladi v Južni Koreji ne gojijo zanimanja za katoliško Cerkev. Vsako leto je več tistih, ki se udeležijo duhovnih vaj, katere organizira Katoliško svetopisemsko gibanje. Študentje v velikem številu sodelujejo tudi pri pobudah Združenja katoliških študentov, nekateri se odločajo za izkušnje zorenja znotraj verskih redov. Obstajajo molitveni vikendi. Zanimanje za Cerkev je opazno tudi med mladimi vojaki. Kar dvajset odstotkov vsega uniformiranega prebivalstva je katoličanov.
Največje težave za mlade v Južni Koreji sicer izhajajo iz togega izobraževalnega sistema. Vse do končane višje srednje šole so podvrženi takšnemu nadzoru, ki jim ne omogoča prostora za premišljevanje o svojem bivanju in o smislu življenja. Šele ko pridejo na univerzo, dosežejo več svobode. A običajno ostanejo brez nekoga, ki bi jih vodil med nenehnim dotekanjem podatkov in sporočil, ki prej zmedejo kot usmerjajo.
Med tistimi, ki se gibljejo na župnijah, tudi največkrat ni brezposelnih, saj se le-ti sramujejo svojega položaja. Prav tako ni tistih, ki so preveč zaposleni, ker namreč nimajo časa. Sodeč po nedavni raziskavi velika večina mladih, ki prihaja k maši, to naredi z razlogom, da bi "našli vsaj malo miru". Torej glavna razloga za njihovo navzočnost nista Božja Beseda ali krščansko sporočilo. Tako pa Sveto pismo zanje ni toliko nauk, ampak bolj neka vrsta mnenja oziroma šola mišljenja.
Vir: Radio Vatikan
Mladi Korejci
Drugače od generacije njihovih staršev, ki so doživeli vojno in ekonomski razvoj, je mlade Korejce zaznamovalo odraščanje v premožnejšem okolju. Manj tradicije in kulturnih stereotipov, več fleksibilnosti in miselnega dinamizma. Spoštovanje do starejših generacij, pozornost na kvaliteto življenja in uresničenje projektov. Vse to sestavlja življenje generacije otrok tehnološke dobe. Njihovo poznavanje novih komunikacijskih sredstev je nadpovprečno.
Za opis mladih Korejcev se uporablja akronim C.H.I.E.F. (Challenge, Human Network, Individualism, Experience in Fun/Feeling), katerega v slovenskem jeziku povzemajo besede: izzivanje, človeška mreža, individualizem, izkustvo in zabava. To pomeni, da se zavzemajo za spremembe in odprto kljubujejo vsem stereotipom; da se radi povezujejo v omrežja; da povzdigujejo lastno drugačnost in se ne bojijo izraziti svojega mnenja; da se radi zabavajo; in da si želijo vedno novih izkušenj.
Mladi Korejci so zrasli v družbi, v kateri tekmovalnost in poklicni uspeh predstavljata neizogibno potrebo. Izobraževalne ustanove zato dajejo zelo velik pomen doseženim stopnjam. Rezultat je življenje v stalnem tekmovanju in nenehnem prizadevanju za maksimalne dosežke. Posledice pa so seveda tudi negativne. Med njimi je izredno visoko število samomorov, ki za Južno Korejo predstavlja globoko rano, saj so le-ti na drugem mestu med vzroki smrti mladostnikov. Kdor nima izjemnega kurikuluma ali izstopajočega mesta v družbi velja za poraženca. Okolje pritiska, da se vedno daje največ in da se vedno gleda le naprej. Življenju v njegovi resnični vrednosti ta kultura ne daje pomena. Šele ko naredi prvo napako, si mlad človek tako zastavi določena vprašanja in nase začne gledati kot na nesposobneža. Poskuša najti rešitve, ki bi nadomestile to vrzel in pogosto se samomor zdi edino možno sredstvo. Še ena negativna posledica, ki jo beleži južnokorejska družba, je opustitev značilnih navad generacij dvajset in tridesetletnikov. Mnogi se na primer zaradi kariere in dosege vnaprej določenih ciljev odpovejo zakonu in otrokom.
Mladi Italijan Francesco Mangano, član Neokatehumenske poti, ki je v Južni Koreji že vse od otroških let dalje, pričuje o svetu mladih Korejcev. Zatrjuje, da stvarnost, v kateri živijo, ni enostavna: »Ker so večinsko ateistični narod, so edine vrednote študij, uspeh, ponos, slava. Družba jih močno izpostavlja stresu, ko jih sili, da obiskujejo dobro gimnazijo ali ugledno univerzo. Za mladega Korejca so to tako edine oporne točke.« Glede delovanja Cerkve v taki situaciji Francesco pravi, da si »zelo prizadeva obdržati te mlade tako, da jih angažira za različne aktivnosti, kampe, romanja ali socialne dejavnosti«. Dodaja pa še, da mora Cerkev nujno govoriti o Jezusu Kristusu, o Bogu, saj ni dovolj, če duhovniki mlade pritegnejo »s stvarmi sveta«. Pomembno je, da jih pridobijo za župnijsko življenje, a v središču »mora vedno ostati Jezus Kristus«, pritegniti jih morajo »z evangelijem in Božjo Besedo«.
Vir: Radio Vatikan
