Štefan IskraŠtefan Iskra
Marko ZupanMarko Zupan
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Sara Brezigar (foto: Matjaž Merljak)
Sara Brezigar

Z mladimi in za mlade

| 22.08.2014, 10:21 Matjaž Merljak

O vlogi in delovanju manjšine v skupnem slovenskem prostoru skozi perspektivo mladih je nekaj misli na 14. vseslovenskem srečanju podala doc. dr. Sara Brezigar s Tržaškega.

23. aprila leta 2013 je Slovenijo že drugič obiskal univerzitetni profesor Richard Scase, ki predava na univerzah na šestih kontinentih in je eden izmed najbolj priznanih svetovnih strokovnjakov za prihodnost poslovanja ter avtor svetovne uspešnice Global Remix. To je isti človek, ki je leta 2008, ko se je kriza šele začela na predavanju Sloveniji napovedoval, da nas čaka vsaj pet do sedemletno obdobje gospodarske krize pa mu nihče ni verjel. Njegovo zadnje predavanje v Sloveniji je bilo zame posebej zanimivo, ker je med razlagami o tem kako naj se družba danes razvija in kako naj razvija svoje gospodarstvo večkrat omenil ime, ki ne sodi niti v gospodarstvo niti v politiko. To ime je postavljal kot vzor, ki bi naj ga upoštevali tako politiki kot gospodarstveniki, to ime je bilo Madonna. Verjetno med nami ni nikogar, ki še ni slišal zanjo in za njene pesmi, prof. Scase je večkrat izpostavil da mora vsaka družba, ki žel preživeti v hitro se spreminjajočem okolju in globalnem svetu delovati kot Madonna. Re-invent, torej nekako premisliti je beseda, ki jo je ves čas ponavljal.

Madonna je ena izmed redkih glasbenih umetnic, ki po tridesetih letih kariere vedno znova uspe navdušiti in se s svojim slogom prilagoditi novi publiki, najmlajši, tistih starih okoli dvajset let. Je ena izmed tistih rednih glasbenic, ki jo poznajo vsi, ne glede na to ali so stari šestnajst ali petinšestdeset let. In tako kot Madonna, ki vedno znova uspešno premisli svojo glasbo, slog, podobo, nastop, vsebine, tako morajo v današnjem svetu tudi družbe premisliti svojo vlogo, način delovanja in prioritete, poudarja prof. Scase Prenoviti se, resetirati se morajo, če želijo dolgoročno obstati in če želijo biti uspešne.

V zadnjih dvajsetih letih je skupni slovenski prostor doživel veliko sprememb, to je še posebej zaznamovalo slovenske manjšine, padec komunizma, vključitev Slovenije v Evropsko unijo, v Schengenski prostor, uvedba skupne evropske valute, evropski integracijski procesi na splošno in predvsem postopno združevanje vedno večjega dela tega prostora pod skupno streho Evropske unije. Vse to je radikalno spremenilo možnosti razvoja skupnega slovenskega prostora in izzive s katerimi se soočajo slovenske manjšine. Danes ni več mogoče pričakovati, da bosta kulturni, gospodarski, znanstveno izobraževalni prostor optimalno deloval, da se bodo manjšine optimalno razvijale v teh novih razmerah z istimi pristopi, istimi koncepti, istimi ustanovami, istimi dejavnostmi kot pred petnajstimi, dvajsetimi ali štiridesetimi leti. Če to pričakujemo je isto, kot da bi se na primer na pot v Berlin z avtomobilom odpravili s petnajst, dvajset ali štirideset let starim zemljevidom.

Na inštitutu za narodnostna vprašanja smo v preteklem letu zaključili obširno raziskavo z naslovom Evalvacija stanja in razvojne perspektive slovenske narodne manjšine v Italiji. Ta raziskava ponovno potrjuje, da bi bilo potrebno premisliti, tako delovanje kot tudi aktivnosti slovenske narodne manjšine v Italiji in jih uskladiti z novimi razmerami in potrebami.

V nadaljevanju bom izpostavila zgolj tri pomembne ugotovitve omenjene raziskave in jih uporabila kot izhodišče za razmislek o tej prenovi, resetiranju, preobrazbi slovenske manjšine v Italiji, njene vloge v skupnem slovenskem prostoru in njenih odnosov z matično državo.

Dovolite mi, da pravo ugotovitev ponazorim z zgodbo; pred dvema letoma med obiskom ene izmed slovenskih manjšinskih prireditev v Italiji sem se pogovarjala z uglajenim gospodom, starim skoraj petdeset let, ki vodi neko manj obsežno kulturno dejavnost pri slovenski manjšini. Vneto mi je razlagal o aktivnostih in o načrtih za prihodnost. Poudarjal je potrebo po tem, da se njihova kadrovska struktura pomladi. S komaj da prikritim navdušenjem sem ga poslušala in pri sebi tuhtala, super, končno smo na pravi poti. Razmišljajo o tem, da je potrebno v večji meri vključevati mlade. Da mladi potrebujejo nek manevrski prostor, da lahko prevetrijo obstoječe dejavnosti manjšine, testirajo nove pristope, ki bi k manjšinskim dejavnostim v večji meri pritegnile tudi tiste, ki so stari petnajst, dvajset, petindvajset, morda trideset let. Potem je ta uglajeni gospod, star skoraj petdeset let, no in del te pomladitve sem tudi jaz.

Res je sicer, da smo danes pri petdesetih še zelo mladi in da se je naša življenjska doba bistveno podaljšala vendar se mi vseeno zdi, da ko govorimo o vključevanju mladih v delovanje manjšinskih organizacij in ko govorimo o kadrovskih pomladitvah bi bilo bolj smiselno razmišljati o ljudeh, ki so stari dvajset, trideset, morda največ petintrideset let. Tudi jaz sem že prestara, ne sodim več v to kategorijo.

Prej omenjena raziskava je namreč pokazala, da so dejavnosti slovenske manjšine predvsem na področju kulture in prostega časa večkrat neprivlačne za mlade. Da bi bilo potrebno mrežo kulturnih in drugih dejavnosti krepko prenoviti. Sistem financiranja kulturnih dejavnosti manjšine je zelo konservativen, tog, saj manjšina teži k ohranjanju torej financiranju in vzdrževanju tistih dejavnosti in ustanov, ki jih ima in manj k uresničevanju novih pobud in zamisli. Rezultat tega pa je, da postaja repertoar kulturnih dejavnosti manjšine zastarel glede na želje in potrebe mlajših pripadnikov skupnosti. Hkrati pa ni ljudi, ki bi sodelovali in vodili obstoječe dejavnosti.

To tudi pomeni, da mlajši pripadniki skupnosti težje prodrejo z novimi zamislimi, še težje pa zanje pridobijo podporo, financiranje in strokovno vodenje. Kaj nam ti rezultati raziskave povedo? Da je manjšina pri sovjem delovanju zelo odporna na spremembe zato je najbolj hitra in učinkovita pot do prenove, resetiranja, premisleka manjšine prav s pomočjo mladih. Zakaj? Ker so mladi manj obremenjeni s preteklostjo, v možganih nimajo vgrajene asociacije, da je vsaka sprememba praviloma sprememba na slabše. Pri uvajanju sprememb se manj bojijo kaj bomo s spremembo izgubili in so bolj osredotočeni na to kaj lahko z njo pridobimo, kaj lahko izboljšamo, osredotočeni so torej na prihodnost. Premisliti je torej potrebno delovanje in dejavnosti manjšine vendar ne zgolj za mlade, temveč predvsem skupaj z mladimi.

Sara Brezigar za govornico v DZ
Sara Brezigar za govornico v DZ © Matjaž Merljak

Druga pomembna ugotovitev raziskave se nanaša na odnos med slovensko manjšino in matično državo in predvsem na vprašanje v kolikšni meri je slovenska manjšina integrirana v skupni slovenski prostor. Raziskave namreč pokazala, da gre pri vključevanju slovenske narodne manjšine v skupni slovenski prostor za integracijo sui generis. Ta integracija se odvija pretežno na dveh ravneh, prvič na makro ravni, ki zajema predvsem oblike političnega in institucionalnega sodelovanja na najvišji možni ravni in drugič, na mikro ravni, na ravni posameznika. Slovenci iz zamejstva, ki so s slovensko šolo v Italiji nezadovoljni vpišejo na primer otroke v osnovno šolo v Sežano v Slovenijo. Drugi so se na primer preselili v Lokev v Slovenijo in vozijo otroke v vrtec v Bazovico, v Italijo. Nekateri starši iz Nove Gorice vozijo otroke v slovensko glasbeno šolo v Italijo. Veliko je dnevne čezmejne delovne migracije iz Slovenije v Italijo, manj tudi v obratno smer. Na gospodarskem področju je veliko mladih zamejcev našlo v matični državi priložnost za razvoj lastne dejavnosti ali kariere. Nekateri so se z leti v temu prostoru tudi zelo uveljavili, tako je Boris Lutman, zamejski oblikovalec ki že vrsto let dela v Ljubljani oblikoval Lipka, maskoto za košarkarsko prvenstvo v Sloveniji, leta 2013.

Na področju glasbe vsi v Sloveniji poznajo zamejsko pevko Demetro Malalan, ki je zmagala na televizijskem šovu X faktor. V manjši meri se takšen proces na področju glasbe in kulture odvija tudi v drugo smer, od matične države proti manjšini. Glasbena umetnica Tinkara Kovač, ki je letos Slovenijo predstavljala na Evroviziji je šolo obiskovala v Trstu in v repertoarju njenih stvaritev je danes mogoče začutiti vpliv večkulturnega okolja in zamejstva. V sodelovanju s furlansko založbo Numarum je na primer ustvarila posebej projekt v štirih jezikih, Enigma. Pripravila je tudi sklop uspavank v narečjih slovenske in hrvaške Istre, Furlanije Julijske krajine in obalno Kraške regije z naslovom Zazibanke.

Mladi torej prosto prehajajo po skupnem slovenskem prostoru, v njem iščejo svoje karierne priložnosti, kot smo slišali dane v prvem posegu gospoda Kranjca, takrat ko pač priložnosti ne najdejo v skupnem slovenskem prostoru jo iščejo pač nekje drugje. So hitri, pogumni, drzni, podjetni in prilagodljivi. Vendar, integracija slovenske manjšine v skupni slovenski prostor ne more temeljiti zgolj na takšni individualni integraciji, niti zgolj na institucionalnem sodelovanju na najvišjem nivoju. Potrebno je čezmejno sodelovanje, povezovanje in morda celo združevanje na ravni lokalnih skupnosti. Povezovanje kulturnih dejavnosti, dejavnosti prostega časa, športnih društev in drugih aktivnosti s katerimi se manjšina ohranja kot skupnost, s sorodnimi aktivnostmi v obmejnem pasu v Sloveniji. Šele takšno čezmejno povezovanje na ravni lokalnih skupnosti lahko krepi manjšino kot skupnost in njeno zavest o pripadnosti skupnemu slovenskemu prostoru. šele takšno čezmejno povezovanje podira ovire in ločitve, ki so posledica obstoja državne meje.

Gospodarska kriza predstavlja dodatno spodbudo za uvajanje sprememb, saj v luči vsesplošnega varčevanja in pomanjkanja sredstev narekuje racionalizacijo in optimizacijo delovanja manjšin. če bi v sklopu te racionalizacije Republika Slovenija končno zasnovala neko politiko do manjšin in hkrati tudi neko politiko do slovenskega obmejnega prostora bi lahko poiskali sinergije, možnosti integracije slovenskih skupnosti ki živijo na obeh straneh meje.

Takšna integracija ne bi pomenila samo manj bolečo integracija sredstva za manjšine temveč bi lahko tudi pozitivno vplivala na povezovanje skupnega slovenskega prostora na tistem območju, kjer je najbolj ranljiv, ob državni meji.

Tretja pomembna ugotovitev raziskave se nanaša na besedico »slovenski« v besedni zvezi »skupni slovenski prostor«. Bistvo skupnega slovenskega prostora je namreč prav v tem, da je slovenski. Slovenski jezik je de facto ključni pokazatelj te pripadnosti slovenstvu, opredeljujemo se kot Slovenci na osnovi jezika ki ga govorimo. Naša kultura in zgodovinska dediščina se prav tako prenašata in sporočata skozi jezik. Jezik je sredstvo komuniciranja v skupnem slovenskem prostoru.

Če se pripadniki manjšine ne zmorejo sporazumevati v slovenskem jeziku se njihova zmožnost sodelovanja in ustvarjanja v slovenskem prostoru bistveno zmanjša. V omejeni raziskavi so šolniki, kulturni in športni delavci izpostavili, da postaja stanje na področju znanja slovenskega jezika nevzdržno. Učitelji v šolah ne morejo več uporabljati učbenikov in delovnih zvezkov, ki se uporabljajo v Sloveniji, ker jih otroci ne razumejo. Čeprav so bila pred dvajsetimi leti ta gradiva temeljni, včasih celo edini učni pripomoček danes postajajo neuporabna. Eden izmed šolnikov je razlagal, da so imeli dijaki med izletom v Ljubljano težave, ko so mimoidočega na cest vprašal za navodila niso razumeli odgovora. Ko so šli v gostilno niso razumeli jedilnika. Spet drugi profesor je razlagal, da so dijaki šele na neki prireditvi ugotovili, da se s Slovenci iz Slovenije sploh ne morejo sporazumevati. Ozavestili so, da je njihovo poznavanje tako slabo, da ne zmorejo običajno vsakodnevne komunikacije z vrstniki. Druga intervjuvanka je skupino dijakov poslala v nakupovalni center s seznamom kaj naj kupijo. Cvetačo so skušali kupiti v cvetličarni, salonarje so iskali v trgovini s pohištvom. Frizerju niso znali razložiti, kako naj jih postriže. V oglasniku so kot najmanjše možno stanovanje iskali apartma. Vse to se dogaja v času, ko zanimanje za slovenski jezik v Furlaniji Julijski krajini narašča, ko je okolje prvič, po skoraj sto letih res naklonjeno Slovencem. V času, ko so Italijani otroci in odrasli na lastno pest in brez kakršne koli zakonske prisile učijo slovenščine. S pomanjkanjem neke jezikovne politike, ustreznih učnih gradiv, ustrezne institucionalne podpore šolam na jezikovnem področju zamujamo priložnost stoletja. Ne mlade, tiste najmlajše, stare dve, pet, sedem, devet let bomo oropali možnosti, da bi čez dvajset let soustvarjali skupni slovenski prostor, ker ne bodo imeli osnovnega sredstva za sodelovanje v temu prostoru, ustreznega znanja jezika. Ker vztrajamo pri tem, da bomo za vožnjo v Berlin upravljali dvajset let star zemljevid.

Vsem je jasno, da so bile ceste pred dvajsetimi leti drugačne, zakaj potem to ni tudi samoumevno to, da so potrebe manjšine danes drugačne kot pred dvajsetimi leti. danes mladi niso zgolj ustvarjalci skupnega slovenskega prostora temveč najbolj dinamičen element tega prostora. Vrsta prispevkov, ki so na sporedu danes popoldne dokazuje, da lahko v okviru manjšinskih ustanov ustvarijo nekaj novega in to tudi uspešno izvajajo. Vendar potencial, ki ga imajo je daleč nad trenutnimi rezultati, hitreje, uspešneje in učinkoviteje bi premislili vlogo manjšin v skupnem slovenskem prostoru, če bi imeli za to nek okvir. V obliki politike Republike Slovenije do manjšin in do obmejnega prostora. Hitreje, uspešneje in učinkoviteje bi premisli delovanje in dejavnosti slovenske narodne manjšine v Italiji, če bi v večji meri v procese odločanja vključevali tudi mlade. Ne zato, ker oni to potrebujejo. Prav na področju gospodarstva vsak dan znova dokazujejo, da znajo, zmorejo in naredijo tudi sami. V večji meri bi jih bilo potrebno vključevati zato, ker manjšina to potrebuje. Če se želi obnavljati in razvijati in dolgoročno ohranjati kot vitalna skupnost.


Doc. dr. Sara Brezigar je raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Diplomirala je na programu politologija – mednarodni odnosi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, magistrirala je na London School of Economics v Londonu, doktorirala pa iz politologije, etničnih študij v Ljubljani. Za svoje delo je bila tudi nagrajena, leta 2007 je bila gostujoča urednica, potem članica uredniškega odbora in pomočnica urednika, od leta 2009 pa je tudi glavna in odgovorna urednica revije Razprave in gradivo. Od leta 2009 do leta 2013 je bila edina slovenskega predstavnica mreže socialno-ekonomskih ekspertov za področje diskriminacije pri Evropski komisiji. V tem času je sodelovala pri številnih mednarodnih raziskovalnih projektih, predvsem na področju varstva narodnih in jezikovnih manjšin ter diskriminacije in integracije imigrantov. Od leta 2010 do leta 2013 je vodila in izvajala podoktorski projekt z naslovom Evalvacija stanja in razvojne perspektive slovenske narodne manjšine v Italiji. Sedaj kot docentka predava na Pedagoški fakultete Univerze na primorskem, kot raziskovalka pa sodeluje s številnimi raziskovalnimi ustanovami ter univerzami doma in v tujini.
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...