Nedelja velikih pričakovanj
Slovenija | 15.07.2014, 14:30
Nedelja velikih pričakovanj je za nami. Na nogometni zelenici so slavili Nemci in pustili Argentince v obilju solza, sredi Ljubljane pa je bilo ta isti večer najbolj glasno v moštvu Mira Cerarja. Novega igralca na političnem igrišču, ki je, takoj ko je naznanil, da bo prestopil od funkcionarjev k igralcem in vstopil v igro, pridobil ogromno podporo. Vsaj s strani medijev. In napovedi so se uresničile. V solzah pa tokrat upravičeno desničarski navijači.
Če je vse tako, kot mora biti, so državnozborske volitve na sporedu vsake štiri leta. Tako tudi nogometni mundial. V zadnjem obdobju pa se je sestava parlamenta že dvakrat zamenjala v skrajšanem mandatu. Zdi se, da se komajda – če sploh – navadimo obrazov in strankarske pripadnosti sedečih v hramu demokracije, že izbiramo novo garnituro. Pohvalno je tokrat v želji po spremembah, ki jih opevamo pred vsakimi volitvami, šel oddat svoj glas vsak drugi upravičenec. Čeprav je izid dokaj podoben tistemu, kar so razkrivale ankete, je za marsikoga osupljiv. Kar točen se mi je zdel prvi komentar znanca, ki je rekel, da z Rusi pač ostajamo tam, od koder je večina držav že davno spakirala. Kajti za novincem, ki se je pojavil pred dvema mesecema in dva dni po naznanitvi svojega prihoda že osvojil krepko podporo, se ves čas pojavljajo znane že nekje videne maske iz LDS-ovih časov.
Popolnoma se strinjam s tezo, da je zmagovita SMC pridobivala s tem, ker se ni opredeljevala niti opredelila do nobene bistvene tegobe naše države. Tako je vlekla niti z obeh polov. Najlažje. Če si medel in ne dviguješ prahu z velikimi napovedmi, se nikomur ne zameriš. Važno, da si nov in načeloma politično neomadeževan.
SDS je kljub temu, da zgodba z njihovim vodjo res smrdi po nepravici, in kljub definiranemu programu in stališčem, ubrala nekaj nespametnih in nepotrebnih potez, s čimer je škodila bolj sebi kakor drugim.
Nova Slovenija je lahko z izidom zadovoljna, a če njen izkupiček prištejemo k prej omenjeni stranki, se vprašam, ali je res le 25 odstotkov Slovencev, ki v desnih strankah vidijo kakšno vrednoto več ali pa vsaj načelnost, saj je vendar delež registriranih katoličanov v Sloveniji veliko večji? Gotovo ne, a sem vedno znova presenečena, da je paleta volivcev znotraj Cerkve očitno veliko bolj raznobarvna, kot bi si človek misli. Takšna paleta pa v svoji raznobarvnosti in nedefiniranosti žal vedno bolj bledi, namesto da bi žarela z jasnimi odtenki.
Karl je Karl, DeSUS pač. Zdaj mu že lahko rečemo inventar, ki kolobari zdaj tu zdaj tam. Očitno ima še veliko, če ne vedno več, svojih podpornikov, ki jih žal prepričajo zaščitniške izjave in obljube o boljših dodatkih in pokojninah, ki da se bodo usklajevale v primeru gospodarske rasti. Žal rečem zato, ker se ljudje bojijo, kaj bo jutri in imajo vse manj.
Za podobo, ki se je izrisala v nedeljo zvečer, bi lahko rekli, da stoji tržno-kapitalistično usmerjen Slovenec. Ko se mu ponudi nekaj novega, gre v vrsto in si proizvod izbere, ter ga štiri leta ali manj preizkuša. Če mu stvar ni všeč, jo pač zavrže in po štirih letih, po novi praksi še manj, izbere podoben proizvod z drugačnim imenom. Slovenci žal plačujemo za proizvode s poceni imeni že preveč časa. Kdaj bomo znali izbirati proizvode z zaupanja vrednimi nazivi? Morda bi bilo pametno, da prihodnjič, ko bomo stali v vrsti, preverimo vsaj prisotnost ustreznih oznak v naboru kandidatov, na primer Izdelano za EU ali CE certificates europeans. Tako se na naslednjih volitvah ne bomo čudili, kaj počne stranka Združena Levica, ki je predstavnica evroskeptikov, v slovenskem parlamentu. Ali še več, kandidira na evropskih volitvah.
Če se še malo pomudim pri pomladni ekipi. Tokrat je bilo še posebej čutiti, da niso povezani, kar bo dalo levi koaliciji možnost spreminjanja ustave po mili volji. Tudi nedemokratična drža ali kakršnokoli bojkotiranje parlamenta ne reši zapleta na dolgi rok. Pomladne stranke bi morale ozeleneti ne le s svojim imenom, ampak tudi v pristopu njihovega delovanja. Kako, ne vem. Dejstvo pa je, da če ne bi bilo političnega procesa proti Janši, tudi ne bi bilo Cerarja. In ne Bratuškove, in ne Jankovića. Tu ni samo problem vodje največje opozicijske stranke. Kajti znižanje glasov SDS se ni prelilo v glasove ostalima dvema desnima opcijama. Peterle je lepo povedal, da so si v času osamosvajanja pomagali celo pri ustanavljanju strank, kar pa danes, ko jih je na tapeti več kot dovolj, ni potrebno. Da bi le sedli za mizo in začeli delati za nove volitve.
Kot je povedal kapetan nemške reprezentance Lahm – pomembno je moštvo, ne igralec. S to še tako klasično izjavo bi lahko vsake toliko časa, vsaj pred volitvami, opomnili tudi nas kristjane. Zanima pa me, kako uigrano je moštvo Mira Cerarja, kajti solirati ne bo mogel. Upajmo, da ima vsaj moštvo že izbrano. Da ne bodo ubrali samo nove smeri, ki še ni začrtana, in bi lahko vodila v prepovedan položaj. Potem bi bilo treba predčasno nazaj na začetek. Kajti igrišče je od avta ločeno z zahtevami Bruslja in mednarodnih finančnih trgov.
