Pozornost papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. do zapornikov
Svet | 17.04.2014, 19:00
Papež Frančišek se je odločil na veliki četrtek obhajati spomin Gospodove zadnje večerje v centru Sveta Marija Božje previdnosti, ki jo vodi fundacija Don Carlo Gnocchi. Lani pa je na ta dan odšel v zapor za mladoletnike. Dve situaciji torej, ki zaznamujeta prav posebni pastoralni področji. Zato se danes, ko nas od kanonizacije Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. loči še natanko deset dni, slovensko uredništvo Radia Vatikan ustavlja ob vprašanju njune pozornosti do zapornikov oz. "naših nevidnih bratov". Kjer je jetnik, tam je Kristus: tako bi lahko povzeli sporočilo, ki je zaznamovalo odnos med enim in drugim papežem ter svetom zapora. Oba sta ga prepoznavala kot poseben kraj, kjer lahko spoznaš človeka v njegovi skrivnosti slabega in dobrega, in kot kraj ponovne socializacije.
Janez XXIII.
Janez XXIII. je jetnike v rimskem zaporu Regina Coeli obiskal 26. decembra 1958. Nanje se je obrnil z ganljivimi besedami: "Vi ne morete priti k meni, zato jaz prihajam k vam … Torej sem tukaj, prišel sem, videli ste me. Svoj pogled sem uprl v vašega, svoje srce sem približal vašemu." Takratni nagovor papeža Janeza XXIII. je svetu razodel, da družba prepogosto jetnika smatra kot osebo, ki jo je potrebno obsojati ne glede na njena občutja in potrebe. Bodoči svetnik pa je poudaril, da se jetništvo začenja že veliko pred resničnim zaporom in se tudi ne zaključi v samem trenutku, ko je človek ponovno izpuščen na svobodo.
Preden je Janez XXIII. zapustil zapor, se je želel fotografirati skupaj z zaporniki in jim s tem izraziti svojo bližino. Ko pa je odhajal, se mu je eden izmed njih približal, s solznimi očmi je padel na tla pred njim in ga vprašal, če "besede upanja", ki jim jih je namenil, veljajo tudi zanj, ki je velik grešnik. Papež mu ni odgovoril z besedami. Sklonil se je k njemu, ga dvignil in objel.
Po tem dogodku so časopisi pisali, da so se zaradi papeževega obiska zidovi zapora Regina Coeli začeli tresti, da od običajnega zaporniškega vzdušja ni ostalo več nič. Daily Express je Janeza XXIII. opredelil kot "modernega papeža", ki razodeva "cerkvenega voditelja širokih in odprtih pogledov". On sam pa je tistega dne predvsem obžaloval, da se ni mogel osebno srečati tudi s tristo jetniki, zaprtimi v samice, ker so bili smatrani za preveč nevarne. Vsakemu izmed njih je poslal sliko in zagotovilo, da ne bo pozabil "nevidnih otrok".
Janez Pavel II.
"Nevidnih otrok" pa nedvomno ni pozabil niti Janez Pavel II., ki je med svojim dolgim pontifikatom večkrat imel priložnost obiskati kazenske zavode, bodisi v Italiji bodisi med svojimi apostolskimi potovanji. Tako se je na primer srečal z jetniki v zaporih v Braziliji, na Salomonovih otokih, v Franciji in v Čilu. Namenil jim je tudi več pisem ter sporočil preko radia ali televizije. Ob različnih priložnostih je poudarjal, da je zapor lahko vzgojni ali bolje prevzgojni kraj; mejno področje, ki zahteva presežek načrtovanja, da bi delovali v dobro skupnosti, in to ne zgolj jetniške skupnosti. Njegova želja je bila, da bi bili zapori bolj humani, da bi se na vseh področjih zavzeli za razvoj take pedagogike, ki jetnika nikoli ne identificira z dejanjem, ki ga je zagrešil.
Med svojimi obiski je Janez Pavel II. izkusil, da zapor pogosto postane prej izvir neuravnovešenosti kot pa sprejema. Doumel je, da so od kvalitete življenja ali pa od postopnega propadanja v njih odvisne usode mnogih družin in celo morala družbenega tkiva. Zato je izpostavljal pomen vloge prostovoljcev, ki predstavljajo znamenje pričevanja. Prostovoljec naj bi bil sposoben ponovno vzpostaviti vrednote osebe. Zapora naj ne bi razumel kot kraja, ki nadzira, ampak, ki vzgaja.
"V ječi sem bil in ste me prišli k meni." Te besede iz Matejevega evangelija so močno odmevale med srečanji Janeza Pavla II. z zaprtimi brati. V zaporu je obiskal celo človeka, ki ga je poskušal ubiti, zavedajoč se, da odpuščanje za kristjana sodi v veliko obširnejšo temo Božjega odpuščanja. Prepričan je bil, da ne obstaja človek, četudi krivec za težka kazniva dejanja, ki ne bi mogel biti rešen. Iz tega razloga je vedno predlagal zlasti spremembo mentalitete in srca iz "proti tem osebam" v "v njihovo korist". Jetnikom samim pa je kot o poglavitnem cilju, ki bi si ga morali vsi želeti, govoril o miroljubnem in nič več bojevitem življenju. Predlagal jim je, da bi ponovno odkrili, da so lahko koristni za srečo nekoga, da lahko ljubijo in so ljubljeni.
Vir: Radio Vatikan
