Škofje v velikonočnih pridigah o novem upanju
Slovenija | 20.04.2014, 11:30
Zgodaj zjutraj so se verniki številnih slovenskih župnij zbrali pri vstajenskih procesijah, zatem pa pri slovesnih svetih mašah, ki so naznanjale veselje ob Kristusovem vstajenju. Vstajenske svete maše v ljubljanski, murskosoboški, celjski in novomeški stolnici so zjutraj darovali škofje ordinariji, v mariborski stolnici pa generalni vikar.
Apostolski administrator ljubljanske nadškofije in novomeški škof Andrej Glavan je v svojem nagovoru vernikom v novomeški stolnici dejal, da je velika noč dan, ko je Jezus vstal. Pisci evangelijev po njegovih besedah ne dajo naravoslovnih dokazov niti ne zgodovinskih pojasnil, kako se je to zgodilo, zato je po besedah škofa Glavana za dojemanje tistega, kar se je zgodilo, potrebna predvsem vera. Škof je pri tem izrazil blagor vsem tistim, ki verujejo v velikonočno sporočilo. "Kdor namreč lahko veruje, da smrt nima zadnje besede, se njegovo življenje dejansko spremeni: ni več podvrženo strahovom, temveč ga napolnjuje upanje," je dejal škof Glavan.
Za apostolskega administratorja mariborske nadškofije in celjskega škofa Stanislava Lipovška pa velika noč predstavlja osrednjo resnico kristjanov in vrhunec odrešenja. Ob tem je opozoril, da če kdaj, potem smo prav v tem času potrebni luči in moči, ki jo prinaša vsebina velikonočnega praznika. To je radostno in upanja polno sporočilo, da vse stiske in negotovosti sedanjega časa niso zadnja beseda, ampak je odločilno, da je Kristus vstal od mrtvih in živi ter s svojim vstajenje začenja novo obdobje človeške zgodovine, je v svojem nagovoru vernikom v stolnici celjske škofije dejal škof. Zahvalil se je vsem, ki pomagajo ljudem v stiski, posebej tistim, ki so ostali brez službe ali so se znašli na robu preživetja. Kot je dejal, bodo problemi sicer ostali tudi po praznikih, a "nekaj se vendarle dogaja". "Po srečanju s Kristusom, upam, mi postajamo drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več miru, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti in solidarnosti ...," je dejal škof Lipovšek in vsem zaželel vesele, srečne in blagoslovljene praznike.
Murskosoboški škof Peter Štumpf pa je v stolnici sv. Nikolaja dejal, da čeprav je Kristus sedaj v nebesih, ni oddaljen od nas. „Nebesa so med nami. Kako bi sicer lahko razumeli izjemno živost našega, prekmurskega, mučenca Danijela Halasa, ki tudi sedaj iz nebes spodbuja in nagovarja mnoge, da mu sledijo na križevem potu na Hotizi, da molijo za njegovo beatifikacijo, da poskušajo živeti vrednote, ki jih je kot polanski župnik ali še prej kot ljutomerski in lendavski kaplan učil in pričeval? Halas je premagal smrt, ker je svoje življenje zaupal Kristusu. Med ljudmi je kot duhovnik razširjal vonj po nebesih. Ljudje so ta vonj zaznali in mu tudi mnogi sledili. Vonj po nebesih ni izpuhtel. Nasprotno! Vse močnejši je! Množica ljudi Halasu sledi in tako pričuje, da upanje v nebesa med nami živi!“
V ljubljanski stolnici je velikonočno procesijo z mašo vodil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, v mariborski stolnici pa generalni vikar mariborske nadškofije Janez Lesnika. V svojem nagovoru je škof Jamnik spomnil, da Jezus na cvetno nedeljo ni prijezdil s konjenico, ampak na skromnem osliču. Takšen Jezus je po njegovem kritika vsakršne oblike totalitarizma, to je ravnanja, ki gradi na moči določene skupine ljudi, obvladovanju, izključevanju in zatiranju vsake drugačnosti. Dejal je, da se moč nemoči kaže v odpuščanju in ne v obsojanju ter v temeljnem spoštovanju drugačnosti in različnosti. Poudaril je tudi, da kristjan nima nobene moralne pravice obsojati drugih ali se imeti za boljšega. Hkrati pa mora zaupati tudi takrat, ko se zdi, da je Bog daleč, je še dejal škof Jamnik.
Škof Jurij Bizjak je sinoči v koprski stolnici pri velikonočni vigiliji, ko je krstil nekaj katehumenov med drugim dejal, da je Cerkev sveta, ker človek ni samo tisto, kar je že, temveč je tudi tisto, kar bi rad bil. Vsi udje Kristusovega telesa, ki težijo k svetosti, so na določen način že sveti, je dejal škof Bizjak. Pri današnji slovesni sveti mašo pa povedal: „Velikonočno Jagnje krepi in nadgrajuje našo vero s svojimi izkušnjami, podaljšuje in nadgrajuje naše upanje s svojimi obljubami, spodbuja in nadgrajuje našo ljubezen s svojim zgledom. Kajti ne oprijemljemo se izmišljenih bajk (2 Pt 1,16), temveč kar so s svojimi očmi videli, kar so gledali in so njihove roke otipale, to nam apostoli izpričujejo in nam oznanjajo (1 Jn 1,1-2). Bratje in sestre, naj Vstali Kristus dvigne naš pogled kvišku in ga čez obzorja tega sveta usmeri v večno domovino, kjer zdaj sedi na desnici Očetovi. Amen, Aleluja!“
Homilija novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana pri velikonočni maši v novomeški stolni cerkvi
Dragi prijatelji!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, dan veselja in vriskanja, Velika noč – Gospod je vstal. Zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, prvega dne v tednu, so žene in potem še učenci odkrili, da je grob prazen, da je kamen odvaljen, mrtvaški prt pa je ostal v grobu. Ne vedo še, kaj vse to pomeni. Skupaj z njimi smo tu tudi mi in opazujemo. V kripti smo pustili tančico, ki je zakrivala Jezusovo telo v Svetem Rešnjem Telesu. Toda, ali vidimo in razumemo znamenja? Ali gledamo in tudi mi verujemo?
Ob dejstvu, ob oznanilu praznega groba se marsikdo sprašuje: Ali je bil kamen od groba res odvaljen? Je truplo res izginilo in je grob dejansko prazen? Ob tem veljajo Jezusove besede, ki jih je ob prikazanju apostolom izrekel: »Blagor tistim, ki verjamejo.
Dragi bratje in sestre! Naši kritični sodobniki si morda ob svetopisemskih pripovedih o vstajenju mislijo: »Blagor tem, ki verjamejo.« S tem izražajo svojo nevero in dvom. In v marsičem bi jim morda lahko pritrdili. Velikonočne pripovedi so namreč v marsičem nejasne in skope s podatki: odvaljen kamen, izginulo truplo, mrtvaški povoji, ki so ostali v grobu. Ali vse to zadostuje za trditev, da je nekdo vstal od mrtvih v življenje, da je premagal smrt in vstal?
Svetopisemske pripovedi o vstajenju so bile in so prevelik zalogaj za zgolj človeško logiko. Kdor je umrl, ostane mrtev – to nas učijo izkušnje in vse naravoslovne zakonitosti. Velikonočne pripovedi sicer navajajo točne podatke o času in krajih ter natančno naštevajo imena in priimke očividcev. V samem jedru, glede vstajenja, kako naj ga razumemo in dojamemo, pa pripovedi ostajajo nejasne in zgolj v obrisih. Evangelisti nam ne dajo naravoslovnih dokazov niti ne zgodovinskih pojasnil, da je Jezus vstal od mrtvih k novemu življenju.
Saj tega niti ne morejo storiti. To so namreč pričevanja vere, ki poročajo o osebni izkušnji posameznikov, na primer Marije Magdalene, Simona Petra ali emavških učencev. Vse pripovedi pa kažejo predvsem na to: da se je takrat zgodilo nekaj, kar presega človeški razum. Dá, morda je z njim celo v nasprotju. Tudi prve priče vstajenja so velikonočno dogajanje dojele le s težavo. Zgodilo se je nekaj doslej neslutenega in nevidenega. Njihov prvi odziv zato ni bilo vriskanje od veselja, temveč strah, začudenje, celo nevera. Potrebujejo čas in pomoč, da bi dogajanje umestili, da bi v pogledu nazaj izluščili rdečo nit življenja, ki se v smrti ni pretrgala. Potrebujejo pomoč tistih, ki jih že prežema velikonočno veselje, pomoč angelov, pomoč Vstalega samega, da bi verovali v vstajenje.
Blagor tistim, ki verujejo!
Ta izrek, ki sicer govori o neveri, pravzaprav pove resnico: Zares blagor tem, ki verujejo v velikonočno sporočilo. Kdor lahko veruje, da smrt nima zadnje besede, se njegovo življenje dejansko spremeni: ni več podvrženo strahovom, temveč ga napolnjuje upanje. Njegovo življenje postane:
- življenje, v katerem ni prostora le za naravne zakonitosti temveč tudi za nepredvidljive stvari,
- življenje, ki ga ne usmerjajo le zemeljske, temveč so v njem možne tudi nebeške stvari, tudi blaženost,
- življenje, v katerem je prostor tudi za spontane obiske, ko imamo morda ravno nekaj časa in želimo drugemu pripraviti veselje,
- življenje, ko lahko začnemo znova: v odnosu s partnerjem, na drugem delovnem mestu ali z novo prostočasno dejavnostjo – proti vsem pomislekom in črnogledim napovedim,
- življenje blagrov, v katerem ne računamo zgolj na dokazljive in razložljive stvari, temveč tudi z Božjim delovanjem v našem svetu,
- življenje, v katerem je vse mogoče – celo življenje po smrti!
V tem velikonočnem jutru naj Bog vsakemu od nas da tisti čas, pomoč in milost, ki jih potrebujemo, da bomo mogli verovati v velikonočno oznanilo. Naj v nas prebudi zaupanje v njegovo delovanje, da bo naše življenje lahko temeljilo na veri v vstajenje – posebej v najtežjih trenutkih življenja. Bog naj nam podeli vero v vstajenje, da bomo ljudje velikonočnega veselja, pravi – velikonočni kristjani.
Amen.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
Homilija celjskega škofa msgr. Stanislava Lipovška pri velikonočni maši v celjski stolni cerkvi
Z radostno hvaležnostjo obhajamo velikonočni praznik in se veselimo v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki tu in sedaj, oznanja, razodeva, osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine, skrivnost Kristusovega vstajenja, vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje Velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju Velikega tedna, še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri bogoslužju velikonočnega praznika.
Če kdaj, smo prav v tem času potrebni oznanila, luči in moči, ki jo prinaša, oznanja in uresničuje skrivnost in vsebina velikonočnega praznika. To je , radostno in upanja polno sporočilo, da vse stiske in negotovosti sedanjega časa, ki jih srečujemo doma in po svetu, niso zadnja beseda, ampak je odločilno dogajanje, ki se je začelo v velikonočnem jutru v Jeruzalemu in ga obsega velikonočno sporočilo : Kristus je od mrtvih vstal in živi in s svojim vstajenje začenja novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost(prim. 1 Pt 3,13; Raz 21,1)).
1.Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije - radostnega pričakovanja Kristusovega vstajenja. Že sinoči smo blagoslovili velikonočno svečo, ki predstavlja Vstalega Kristusa . V siju velikonočne sveče smo brali Božjo besedo in premišljevali velika božja dela, ki v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Že sinoči smo obnovili obljube sv. krsta in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa. Pri krstu in se je za nas uresničil skrivnosten prehod , vstajenje k novemu življenju, prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha, k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).
In danes, na Veliko noč, smo prišli k Jezusovemu grobu, kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo, da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja, da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom, da bi postali priče njegovega vstajenja; priče, da Kristus živi, da je z nami, da je sredi življenja in nam zagotavlja,«ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta«(Mt 28,2o).
To oznanilo, to zagotovilo naše vere je izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, v katerem se na mnogotere načine nadasljuje spopad med lučjo in temo, med dobrim n zlim, med grehom in krepostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo in bi morali biti v večji meri nosilci upanja polnega sporočila, ki izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja in njegovega zveličavnega delovanja, ki se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve v tisti zveličavni napetosti med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14-27).
2. To velikonočno vero, to upanje, danes, na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja, to oznanja trikratni radostni pozdrav Aleluja, radostni pozdrav Vstalemu Odrešeniku; to vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve, na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, Vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom božje besede in kruhom večnega življenja, ki obsega, hrani in razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja.
In če se nekoliko približamo bogastvu božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, kvalificirane priče Gospodovega vstajenja; pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu in Jezusove učence, še posebej apostola Petra v prvem berilu in apostola Pavla in njegovo pričevanje v drugem berilu. Ko poslušamo apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je pred deklo svojega Gospoda sramotno trikrat zatajil, govoreč »ne poznam tega človeka« ( Mt 26,72). In sedaj, po srečanju s Vstalim Gospodom, še posebej po razodetju Sv. Duha na Binkoštni praznik, je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili; vendar pravi:« Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40-41). In Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje potrdil, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu in svoje oznanilo potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu, tam, kjer njegovo službo – potrjevanje v veri, nadaljuje njegov vsakokratni naslednik, v tem času že 265. naslednik, papež Frančišek.
Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Toda glej, ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z Vstalim Gospodom (prim. Apd 9, 3-9) in postal Jezusov učenec, največji apostol in glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: Meni je življenje Kristus, (prim.Flp 1,21), ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,38-39)). Tudi apostol Pavel je podobno kot apostol Peter svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.
Vse to je nagovor in vabilo tudi nam, ki smo tu zbrani, ki obhajamo velikonočni praznik in se v teh dneh, upam, v živi in globoki veri osebno srečujemo z Jezusom Kristusom, podobno kot so se nekoč z Jezusom srečavali njegovi učenci. V skrivnosti velikonočnega praznika smo na novo povabljeni, da poživimo in utrdimo našo zvestobo Jezusu Kristusu, da obnovimo našo zavezo z Gospodom, ki se je uresničila pri sv. krstu, ko nas je Kristus, Vstali Gospod poklical in izvolil, da smo v moči njegovega dela odrešenja izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1Pt 2,9).
3. Letošnji velikonočni praznik obhajamo v pričakovanju izredne škofovske sinode v Rimu, ki bo posvečena družini in še prej, v pričakovanju proglašenja k svetnikom dveh imenitnih pričevalcev: papeža Janeza XXIII. in papeža Janeza Pavla II. ki sta globoko povezana s Cerkvijo v naši domovini, še posebej papež Janez Pavel II. ki nas je dvakrat obiskal in nam prižgal svetlo luč, blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki ga je 19. 9.1999 med svojim drugim obiskom v Mariboru, proglasil k blaženim.
Dragi bratje,drage sestre v Kristusu,
Voščim vam vesele in blagoslovljene velikonočne praznike. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem, vsem sodelavkam in sodelavcem na škofijski in župnijski ravni, vsem vernikom in vsem ljudem dobre volje naše škofije za pomoč in sodelovanje v duhovnem poslanstvu naše škofije in še posebej za telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih uresničujete v službi našim pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram. Tu mislim predvsem na sodelavce in prostovoljce Karitas, na Vero in luč, na Vincencijeve konference in druge dobrodelne ustanove, ki pomagajo, rešujejo, znajo biti blizu vsem, ki trpijo zaradi vsesplošne krize, posebej tistim, ki so ostali brez službe ali so se znašli na robu preživetja. V veri, ljubezni in velikonočnem veselju smo povezani z evangeličani, ki z nami obhajajo skrivnost Kristusovega vstajenja in z pravoslavnimi, ki letos tudi po svojem koledarju z nami obhajajo Veliko noč.
Problemi bodo ostali, tudi po praznikih; nekaj se pa vendarle dogaja. Po srečanju s Kristusom, križanim od mrtvih vstalim Gospodom, upam, mi postajamo drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več miru, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti in solidarnosti...
Zato, bratje in sestre, odprimo vrata Kristusu, za rast božjega kraljestva med nami, v naši škofiji in v Cerkvi na Slovenskem; za naše posvečenje in zveličanje, za svetlo prihodnost. Potem bodo letošnji velikonočni prazniki resnično veseli, srečni in blagoslovljeni. Amen.
Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost.adm. mariborske nadškofije
Homilija koprskega škofa Jurija Bizjaka v koprski stolnici
Tudi skrivnost velike noči, dragi bratje in sestre, za nikogar ni nekaj popolnoma novega: misel na presežnost in večno življenje in do neke mere torej tudi na vstajenje prinese vsak človek s sabo na svet. Vsakdo se namreč rodi z naravno vero, upanjem, ljubeznijo in nikogar ni, ki bi mu te naravne kreposti ne bile znane in domače. Vsakdo namreč nosi te resnice v sebi vsaj kot drobno zrno ali kalček, ki ga je treba čuvati in gojiti, zalivati in ogrevati, da požene in zraste kot gorčično zrno Božjega kraljestva, ki postane veliko drevo za prijetno senco in za sočne sadeže.
Vera je namreč podlaga za obstoj reči, ki so zakrite in skrivnostne. In tudi v vsakdanjem življenju vsakega človeka je toliko reči, ki so zakrite in skrivnostne, pa jih je treba upoštevati in z njimi računati, ker drugače življenje in sožitje sploh ni mogoče. Vsak človek se rodi z naravno vero, ki jo čuva in goji celo življenje, lahko pa jo nadgradi tudi s krepostjo božanske razodete vere in razodetih verskih resnic. Vera v Kristusovo in v naše vstajenje je največja možna nadgraditev naše naravne vere, kakor piše apostol Pavel: »Če smo z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovemu vstajenju« (Rim 6,5).
Upanje je podlaga za obstoj reči, ki jih pričakujemo in po njih hrepenimo. In spet je tudi v vsakdanjem življenju vsakega človeka toliko reči, ki jih pričakuje in po njih hrepeni, da si brez njih ni mogoče zamisliti nobene dejavnosti in nobenega gibanja, nobenega zagona in nobenega napredka. Vsak prinese na svet s seboj naravno upanje, ki ga napaja in zaliva celo življenje, lahko pa ga nadgradi tudi s krepostjo božanskega razodetega upanja, o katerem piše apostol Pavel: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rim 8,18).
Ljubezen pa je podlaga za izgubo reči, ki jih darujemo in žrtvujemo. In tudi v tem pogledu je v vsakdanjem življenju slehernega smrtnika toliko reči, ki se jim je treba odpovedati in jih zapustiti, jih darovati in žrtvovati. Človek se rodi iz ljubezni in je rojen za ljubezen in svet stoji na odpuščanju in na potrpljenju. Kakor je kladivo narejeno za zabijanje in klešče za ruvanje, tako je človek ustvarjen za ljubezen, ki jo po svoji naravi išče in ponuja vse življenje, lahko pa jo nadgradi tudi s krepostjo božanske ljubezni, o kateri pravi Kristus: »Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Velikonočno Jagnje krepi in nadgrajuje našo vero s svojimi izkušnjami, podaljšuje in nadgrajuje naše upanje s svojimi obljubami, spodbuja in nadgrajuje našo ljubezen s svojim zgledom. Kajti ne oprijemljemo se izmišljenih bajk (2 Pt 1,16), temveč kar so s svojimi očmi videli, kar so gledali in so njihove roke otipale, to nam apostoli izpričujejo in nam oznanjajo (1 Jn 1,1-2). Bratje in sestre, naj Vstali Kristus dvigne naš pogled kvišku in ga čez obzorja tega sveta usmeri v večno domovino, kjer zdaj sedi na desnici Očetovi. Amen, Aleluja!
Homilija murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa pri velikonočni maši v murskosoboški stolni cerkvi
Dragi bratje in sestre!
Velika noč je praznik vseh praznikov. Nič na svetu ni tako pomembno, kot je velika noč. Danes je življenje premagalo smrt. Gospod Jezus Kristus je umrl na križu, na veliko noč pa je vstal, in sedaj živi na veke. Okusil je hlad groba in podelil usodo vsakega živega bitja. Toda v grobu ni ostal. Iz groba je odšel in tudi ljudem podelil možnost, da lahko premagajo smrt. Jezusova smrt je postala smrt vseh ljudi.
Marija Magdalena je bila prva, ki se je odločila za možnost, da skupaj s vstalim Gospodom premaga svojo smrt. Ljubezen jo je gnala do te odločitve. Ni mogla prenesti, da bi na križu bilo vsega konec. Strašni dogodki križanja, je niso ustavili, da bi se skrivala v strahu pred rimskimi vojaki in tistimi, ki so krivi Jezusove smrti. Ni se ozirala na apostole, ki so skrivaj samo čakali, kaj se bo z njimi zgodilo. Prvi dan tedna, to je v nedeljo navsezgodaj, je pohitela h grobu, da bi z mazili in zelišči preprečila trohnenje Gospodovega mrtvega telesa. Takšen pogum imajo samo ljudje s preprostim in iskrenim srcem. Uspela je celo prepričati Petra in Janeza, da sta tudi pohitela h grobu in videla, da je prazen (prim. Jn 20, 1-9).
Apostolska dela pričujejo, da se je apostol Peter tudi v poznih letih zelo dobro spominjal vsega, kar se je takrat zgodilo. Peter zatrjuje, da se je vstali Jezus prikazal njemu in apostolom. Lahko so se celo dotaknili njegovih ran. Z njim so jedli in pili. Tega se ne boji povedati javno. Za to resnico je pripravljen dati svoje življenje. Peter je hotel povedati, da je pristna priča Jezusovega vstajenja (prim. Apd 10, 34-43).
Apostol Pavel nas v pismu Kološanom opogumi, da bi tudi mi sledili Petru in Mariji Magdaleni: »Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici« (Kol 3, 1-2).
Čeprav je Kristus sedaj v nebesih, ni oddaljen od nas. Nebesa so med nami. Kako bi sicer lahko razumeli izjemno živost našega, prekmurskega, mučenca Danijela Halasa, ki tudi sedaj iz nebes spodbuja in nagovarja mnoge, da mu sledijo na križevem potu na Hotizi, da molijo za njegovo beatifikacijo, da poskušajo živeti vrednote, ki jih je kot polanski župnik ali še prej kot ljutomerski in lendavski kaplan učil in pričeval? Halas je premagal smrt, ker je svoje življenje zaupal Kristusu. Med ljudmi je kot duhovnik razširjal vonj po nebesih. Ljudje so ta vonj zaznali in mu tudi mnogi sledili. Vonj po nebesih ni izpuhtel. Nasprotno! Vse močnejši je! Množica ljudi Halasu sledi in tako pričuje, da upanje v nebesa med nami živi!
Skušnjave dvomov in nevere so sicer vedno na preži. Včasih se v dušo pretihotapijo zelo tiho in pretanjeno. Glavni premaganec velike noči je hudi duh. Izgubil je vso moč. Strgane so vse njegove zanke, ki jih tako rad nastavlja. On je dokončno izgubil nebesa, velika noč pa nam je nebesa pridobila nazaj. Hudi duh se še vedno trudi, da bi tudi mi izgubili nebesa. Za nebesa nam je nevoščljiv! Zato bi nam rad upihnil luč vere tudi tako, da nam očita: »Ali ni mogoče Jezus bil samo človek in zato je moral biti poročen? Kje je sedaj vstali Gospod, ko pa je na svetu toliko hudega? Kašne prednosti pa prinaša velika noč?« Takšne in podobne reči nas lahko zelo mučijo in begajo.
Vstali Gospod nas danes vabi: »Tudi ti položi prst v moje rane in poglej mojo srčno stran, ki je tudi po vstajenju nisem zaceli, da bi lahko veroval. Boš raje verjel skušnjavam ali tem, ki sem se jim po vstajenju prikazal in so me videli? Ne bodi neveren, ampak veruj evangeliju« (prim. Jn 20, 27)! Vera apostolov je praktično umrla, ko je Jezus umrl na križu. Ko pa jih je po vstajenju povabil, naj se dotaknejo njegovih poveličanih ran, je ponovno oživela in se dokončno okrepila. Vsak od njih se je moral s temi ranami še srečati. Kdaj? Ko so bili preganjani, zasramovani in mučeni zaradi vere v Jezusa Kristusa. So se bali? Ne! Srečanje z vstalim je bilo tako dokončno, da jim je mučeniška smrt bila samo dobiček, da dosežejo Kristusa in večno življenje v nebesih.
Tako moč vere želim sebi in vam, dragi bratje in sestre! Naj vam bo blagoslovljena, vesela in za močno vero spodbudna, letošnja velika noč!
Homilija ljubljanskega pomožnega škofa msgr. Antona Jamnika pri velikonočni maši
»NA SVETU SE VSAK DAN ZNOVA ROJEVA LEPOTA, KI SPET VSTANE SPREMENJENA PO VIHARJIH ZGODOVINE – TO JE MOČ VSTAJENJA« (papež Frančišek)
Tako ob doživljanju sedanjega trenutka, kot tudi ob pogledu v našo zgodovino, lahko razberemo, da so bili dnevi, za katere veljajo Gregorčičevi verzi iz pesmi V pepelnični noči, bili pa so tudi trenutki »cvetne nedelje«, tihega pričakovanja, upanja, radosti, morda preveč človeških načrtov in nad; pa dnevi velikega petka, Kalvarije, ki je v dolgem »sobotnem molku« ostala skrita, kot da se ni zgodila, kot da so bolečina, trpljenje in smrt zadnja beseda o človeškem bivanju. A vendar, žarki velikonočnega jutra so zasijali... povsod tam, kjer je človek trpel, umiral, kjer trpi še danes, se počuti osamljenega, nepotrebnega ali v svoji družini in okolju, kjer živi, doživlja preizkušnjo križa. Pa vendarle so pričakovanja sodobnega človeka velika, morda, da bi Bog bolj očitno posegel v zgodovino in v osebno zgodbo vsakega človeka.
Mar se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v prvem velikem tednu? Velika je razlika med dogodki na veliki petek in na velikonočno jutro. Križev pot, križanje in smrt na križu, vse to je bilo javno dogajanje pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje od mrtvih pa je bilo skrito, brez navzočnosti ljudi. Evangeliji poročajo le o prikazni angela in praznem grobu. Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje, iz tega bi naredili velik dogodek, čimbolj očitno naj bi se videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, a zato toliko močnejše in učinkovitejše.
Tako kot v prvem velikem tednu, tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa, prihaja na drugačen način, kot pa smo si jo po človeško predstavljali. In prav to svetlobo je potrebno odkriti, zaupati v njeno moč.
Kaj moremo danes storiti, da bomo bolj odprti za to drugačnost Božje govorice, da se bomo kljub vsemu dali osvetliti žarkom velikonočnega jutra?
Same skrivnosti velikega tedna nam odgovarjajo:
1. Jezusov nauk ne temelji na zemeljski moči, ampak na ljubezni, resnici in pravičnosti
Jezus v Jeruzalem ne pride z vojsko, tudi ne s konjenico, ampak prijezdi na osliču, ki ni bil niti njegova last. Konji, ki so v tistem času predstavljali vojaško moč, niso prisotni. Izraelov kralj ne prihaja na konju, njegova moč ni bila v prizadevanjih za zunanjo moč, tudi ne gradi na tem, da bi naredil vtis močne in popularne osebnosti. Prihaja na osliču, simbolu miru, živali, ki je popolnoma neuporabna v vojaške namene, živali, ki simbolizira revne in uboge. Njegov prihod v Jeruzalem na izposojenem osliču je najprej znamenje človeške nemoči in tudi izpolnitev preroških napovedi, toda istočasno tudi izraz izrednega zaupanja v božjo moč, ki se uresničuje v Jezusu. Njegova majhnost postane veličina. Ne poganja se za zemeljsko moč, ampak za RESNICO, PRAVIČNOST IN LJUBEZEN. In tako velja tudi danes. Niso revolucionarji tisti, ki delajo svet vedno bolj human, nasilje in pobijanje je slejkoprej razkrinkano v vsej svoji laži, gnilobi in pogubnosti. Jezus, ki prihaja v Jeruzalem na izposojenem osliču, je najbolj jasna kritika vsakršne oblike totalitarizma, torej takšnega ravnanja, ki gradi na moči določene skupine ljudi, obvladovanju, izključevanju in zatiranju vsake drugačnosti. Če bo vse naše delovanje imelo svoj temelj v »moči nemoči« in če nas bo prav to vodilo k Njemu, potem bo v nas več prostora za žarke velikonočnega jutra, potem naš pogled ne bo samo neko »kratkoročno dialektično prilagajanje mnenja«, ampak zares vizija, ki gledano zgolj trenutno morda ni tako mikavna in obetajoča, toda gledano malo globlje in dalje, pa pomeni imeti pred seboj cilj, za katerega je vredno nekaj žrtvovati in odpira širša obzorja bivanja, ne pa neko pritlehno razpoloženjsko odločanje, ki ne vidi niti koraka pred seboj.
2. »Moč nemoči« se kaže v odpuščanju in ne v obsojanju, ter v temeljnem spoštovanju drugačnosti in različnosti.
Kristjan se zaveda, da nima nobene moralne pravice obsojati druge. Nima pravice, da bi se imel za boljšega ne od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega človeka, ki skupaj z drugimi zahteva Jezusovo smrt. Kdor si odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje: ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Če bi se človek danes z vso svojo pripravljenostjo na kompromise, z vso brezbrižnostjo za krivice, ki se dogajajo okoli njega, a jih mirno prenaša, ker noče imeti sitnosti in neprijetnosti, z vso strahopetnostjo in z vso svojo sedanjo odvisnostjo od javnega mnenja in propagande, znašel na jeruzalemskih ulicah na prvi veliki petek, kako bi ravnal? Iskrena postavitev tega vprašanja pomeni nov korak k odprtosti za odrešujoče sporočilo velikega tedna.
3. Zaupati tudi takrat in še posebej takrat, ko se zgodi, da je Bog daleč, da je morda vsega konec - o tem nas hoče poučiti molk velike sobote.
»Šel je v predpekel«, morda noben del Vere ni tako tuj sodobnemu človeku kot prav ta, ki se liturgično povezuje z veliko soboto. Toda ali ni posebej značilen za nas čas, ‘ali ne izraža na eminenten način izkušnje našega stoletja,’ kot je zapisal sedanji papež Benedikt XVI, še kot kardinal Ratzinger? Na veliki petek je naš pogled usmerjen na Križanega, velika sobota pa je dan, ko je »Bog mrtev«, dan, ki s »posebno govorico« že anticipira težko izkušnjo sodobnega človeka: ko se zdi, da je Bog odsoten, kot da je še vedno v grobu, kot da iz tega groba ne bo vstal in spregovoril človeku, kot da o njegovi eksistenci sploh ni več vredno govoriti, da je preprosto potrebno pozabiti na samo vprašanje o Bogu, ga izključiti iz človeške zavesti; ta molk napoveduje težko izkušnjo, ki jo opiše Nietzsche v znanem stavku »Bog je mrtev in mi smo ga umorili«. »Molk velike sobote« nas na svoj način spominja na dogodek iz Markovega evangelija, ki govori o viharju na morju, ko je bil Jezus na krmi in spal na blazini« (prim, Mr.4, 38), ali pa morda oni odlomek, ko se Jezus sreča z učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). Razočarana učenca se pogovarjata o tem, kako so umrli vsi upi. Njuno doživljanje je nosilo neko izkušnjo »smrti Boga«, ali morda bolje, »odsotnosti Boga«. Nekdo, ki je bil poslan od Boga, je umrl. Ostaja samo še popolna praznina. Toda medtem, ko govorita o izničenju vseh njunih upov, ko sta tako zagledana v svoje razlage, sta nesposobna odkriti Boga, odkriti, da On, živo upanje, hodi z njima. Nista bila sposobna odkriti te drugačne govorice Boga. Velika sobota nas na izviren način spominja, da ne samo Božja govorica, ampak tudi njegov molk spada h krščanskemu razodetju. Ko bomo doživeli moč te drugačne govorice Boga, razodevanje Boga v Njegovem molku, bližino navidezne odsotnosti Vstalega, takrat bo v našem življenju prostor za nov žarek velikonočnega jutra.
4. Ob vsem tem je odločilnega pomena, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15).
Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga.
Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za ŽIVEGA BOGA. Če bomo to storili, potem bomo tudi mi, tako kot Marija, mogli prisluhniti glasu Njega, ki nas kliče po imenu (prim Jn 20, 16). Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje posebno poslanstvo.
Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je Velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja Velika noč, to je nov začetek, to je tisto skrito, tiho OSEBNO DOGAJANJE V ODPRTOSTI ŽIVEMU BOGU.
Stojimo pred težko nalogo, toda upanje nam daje Jezusova obljuba »da nas bo Duh resnice uvedel v vso resnico« (prim. Jn 16,13), torej, da bomo v moči te obdarjenosti od zgoraj na vse dogajanje, stvarnost kot tako, bogastvo različnosti, gledali v luči celote odrešenjskega dogajanja, kot je to znala storiti Božja mati Marija. V tej zavesti in veri lahko polni upanja zremo v prihodnost in si zaželimo veselo Veliko noč!
