Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Andrej ŠinkoAndrej Šinko

VIDEO: Papež v Koloseju: zlo ne bo imelo zadnje besede

Svet | 18.04.2014, 22:40

Papež Frančišek je na veliki petek vodil križev pot v rimskem Koloseju. Tokrat je pisanje razmišljanj ob postajah križevega pota zaupal nadškofu iz južnoitalijanske škofije Campobasso-Boiano msgr. Giancarlu Bregantiniju. Lani so meditacije pripravili mladi iz Libanona, pod vodstvom maronitskega patriarha Bechare Boutrosa Raia. Papež Frančišek je ob sklepu v kratkem premišljevanju poudaril, da zlo ne bo imelo zadnje besede, ampak bodo na koncu zmagali ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Tradicionalnega križevega pota s papežem se je tudi letos udeležilo 40 tisoč ljudi.

»Bog je na Jezusov križ naložil težo vseh naših grehov«, je dejal papež Frančišek, »vse nepravičnosti vsakega Kajna do njegovega brata, vso grenkobo Judovega in Petrovega izdajstva, vso ničevost močnih, vso nadutost lažnih prijateljev. Bil je težak križ, kot noč zapuščenih oseb; težak kot smrt ljubljenih oseb; težak, ker vsebuje vso grdobijo zla«.

Hkrati pa je bil to po papeževih besedah tudi veličasten križ, kot zarja po dolgi noči, ker predstavlja vso ljubezen Boga, ki je večja od naših krivičnosti in izdajstev. »Na križu vidimo vso podlost človeka, kadar pusti, da ga vodi zlo; hkrati pa vidimo tudi neskončno usmiljenje Boga, ki z nami ne ravna po naših grehih, ampak po svojem usmiljenju. Pred Jezusovim križem se lahko skoraj z rokami dotaknemo večne ljubezni; pred križem se čutimo sinove in ne stvari, ali predmete«, je dejal papež.

»O naš Jezus, vodi nas od križa k vstajenju in nas nauči, da zlo ne bo imelo zadnje besede, ampak ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Kristus, pomagaj nam, da znova vzkliknemo: 'Včeraj sem bil križan s Kristusom, danes pa sem poveličan z Njim. Včeraj sem bil mrtev z Njim, danes sem z njim živ. Včeraj sem bil z Njim pokopan, danes sem z Njim vstal'.« Ob sklepu se je papež spomnil še vseh bolnih in zapuščenih pod težo križa, da bi v preizkušnji križa našli moč upanja, vstajenja in Božje ljubezni.

 

Besedilo kiževega pota

„Kristusovo obličje, obličje človeka“

Premišljevanja nj. em. msgr. Giancarla Maria Bregantinija, nadškofa v škofiji Campobasso-Boiano

UVOD

Adoramus te, Christe

Zbor:

Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

Gospod, usmili se nas.

Sveti oče:

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Vsi: Amen.

Bralec:

Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: »Nobene kosti mu ne bodo zlomili.« In spet drugo Pismo pravi: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,35-37).

Ljubi Jezus,
brez omahovanja si se povzpel na Golgoto,
dovršena ljubezen,
in si se pustil križati brez pritoževanja.
Kot ponižni Marijin sin si si naložil breme naše noči,
da bi nam pokazal, s koliko luči si hotel razširiti naše srce.
V tvojih bolečinah je naše odrešenje,
v tvojih solzah se riše »ura« razkritja zastonjske Božje ljubezni.
Sedemkrat nam je odpuščeno
v tvojih zadnjih zdihljajih Človeka med ljudmi,
da bi nam s svojimi zadnjimi besedami pokazal
pot rešitve za vsako našo bolečino.
Ti, učlovečena Celota, si se izničil na križu,
kjer te je razumela samo ona, Mati, ki je zvesto »stala« pod tistim mučilom.
Tvoja žeja je vedno tekoči vir upanja,
je iztegnjena roka celo za skesanega razbojnika,
ki danes po tvoji zaslugi, ljubi Jezus, vstopa v raj.
Vsem nam, križani Gospod Jezus, podeli svoje neskončno usmiljenje,
ta vonj iz Betanije, ki se razliva po vsem svetu,
ta krik življenja za vse človeštvo.
In slednjič, ko se bomo izročili v roke tvojega Očeta,
nam odpri vrata življenja, ki ne umre!
Amen.

Križev pot

I. postaja

Jezus je obsojen na smrt

Iztegnjeni prst, ki obtožuje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Luku 23,20-25

Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. Oni pa so vpili govoreč: »Križaj, križaj ga!« On pa jim je še tretjič rekel: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.« Oni pa so pritiskali nanj z velikim vpitjem in zahtevali, naj bo križan. In njihovo vpitje je postajalo čedalje močnejše. Pilat je razsodil, naj se ugodi njihovi zahtevi. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji.

Neki prestrašeni Pilat, ki ne išče resnice, prst, ki se obtožujoče izteza, in naraščajoče vpitje podivjane množice so prvi koraki umiranja Jezusa. Nedolžnega kot jagnje, čigar kri rešuje njegovo ljudstvo. Ta Jezus, ki je hodil med nami, ozdravljal in blagoslavljal, je zdaj obsojen na smrt. Nobene besede hvaležnosti iz množice, ki raje izbere Baraba. Za Pilata je to neroden primer. Preloži ga na množico in si nad njim umije roke, ko se ves oklepa svoje oblasti. Izroči ga, naj ga križajo. Ničesar več noče vedeti o njem. Zanj je primer zaključen!

Hitra Jezusova obsodba tako zbere lahke obdolžitve, površne obsodbe med ljudstvom, namigovanja in predsodke, ki zapirajo srce in ustvarjajo rasistično kulturo, izključujejo in zametujejo, in to z anonimnimi pismi in strašnim obrekovanjem. Kdor je obtožen, je takoj izpostavljen na naslovnici; oproščene omenijo na zadnji strani!

In mi? Si bomo znali oblikovati pravilno, odgovorno in razvidno vest, ki ne bo nikoli pokazala hrbta nedolžnemu, ampak se bo pogumno postavila v bran šibkim, se upirala krivici in povsod branila potlačeno resnico?

Gospod Jezus,

so roke, ki podpirajo, in so roke, ki podpisujejo krivične obsodbe.

Podpiraj nas s svojo milostjo, da ne bomo nikogar odpisali.

Brani nas pred obrekovanjem in lažjo.

Pomagaj nam, da bomo vedno iskali resnico,

da bomo vedno ob strani ubogim in jih bomo sposobni spremljati na njihovi poti.

In razsvetli s svojo lučjo tiste, ki imajo za poslanstvo, da morajo soditi na sodiščih,

naj vedno izrekajo pravične in prave sodbe. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Stabat mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.

Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.

II. postaja

Jezusu naložijo križ

Težko breme krize

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Prvega pisma apostola Petra 2,24-25

Jezus je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Blodili ste namreč kakor ovce, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.

Težak je ta les križa, ker na njem Jezus nosi grehe vseh nas. Opoteka se pod tem bremenom, ki je preveliko za enega samega (Jn 19,17).

To je tudi breme vseh krivic, ki jih je povzročila gospodarska kriza s svojimi težkimi družbenimi posledicami: z negotovostjo, brezposelnostjo, odpúščanjem, denarjem, ki vlada, namesto da bi služil, s finančnimi špekulacijami, samomori podjetnikov, korupcijo in oderuštvom, s podjetji, ki se selijo iz domovine.

To je težki križ svetá dela, krivica, ki je naložena na rame delavcev. Jezus si ga nadene na svoje in nas uči, naj ne živimo več v krivici, ampak naj bomo z njegovo pomočjo sposobni graditi mostove solidarnosti in upanja, da ne bomo izgubljene in zablodele ovce v tej krizi.

Vrnimo se torej h Kristusu, pastirju in varuhu naših duš. Skupaj se borimo za delo v vzajemnosti, premagajmo strah in osamo ter pridobimo politiki spet ugled; skušajmo se skupaj izkopati iz težav.

Križ bo postal lažji, če ga bomo nosili z Jezusom in ga bomo skupaj dvignili, kajti po njegovih ranah smo ozdraveli (prim. 1 Pt 2,24).

Gospod Jezus,

naša noč je vedno bolj temačna!

Revščina dobiva videz bede.

Nimamo kruha, da bi ga ponudili otrokom

in naše mreže so prazne.

Negotova je naša prihodnost.

Priskŕbi delo, ki ga manjka.

Prebudi v nas gorečnost za pravičnost,

da življenja ne bomo samo pretolkli,

ampak ga bomo živeli z dostojanstvom! Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.

V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.

III. postaja

Jezus pade prvič

Krhkost, ki nas usposablja za sprejemanje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija 53,4-5

V resnici je nosil naše trpljenje, naložil si je naše bolečine, Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših grehov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

To je krhki Jezus, tako zelo človeški, tisti, ki ga na tej postaji velike bolečine zremo z začudenjem. Toda prav to njegovo padanje v prah še bolj razodeva njegovo neizmerno ljubezen. Množica pritiska nanj, oglušel je od kričanja vojakov, pečejo ga rane bičanja, poln je notranje grenkobe zaradi neizmerne človeške nehvaležnosti. In pade. Pade po tleh!

Toda v tem padcu, v tem padanju pod bremenom in naporom se Jezus ponovno pokaže kot Gospodar življenja. Uči nas sprejemati naše krhkosti, uči nas, kako naj si ne pustimo vzeti poguma ob neuspehih, naj zvesto priznamo svoje meje. Sveti Pavel pravi: »Vem namreč, da je dobro hoteti sicer v moji môči, dobro delati pa ni« (Rim 7,18).

S to notranjo močjo, ki mu prihaja od Očeta, nam Jezus pomaga sprejemati tudi krhkost drugih; da ne podivjamo nad tistim, ki je padel, da nam ni vseeno za tistega, ki pada. In daje nam moč, da ne zapremo vrat tistemu, ki trka na naš dom in prosi zatočišče, dostojanstvo in domovino. Zavedajoč se svoje krhkosti bomo medse sprejeli krhkost priseljencev, da bodo našli gotovost in upanje.

Pravzaprav pa v umazani vodi umivalnika v dvorani zadnje večerje, to je v naši krhkosti, odseva resnično obličje našega Boga! Zato je »vsak duh, ki priznava, da je Jezus Kristus prišel v mesu, iz Boga« (1 Jn 4,2).

Gospod Jezus,

ki si postal ponižen, da bi odkupil naše krhkosti,

usposobi nas, da bomo vstopili

v resnično občestvo s svojimi najbolj ubogimi brati.

Izruvaj iz našega srca vsako korenino strahu in udobne brezbrižnosti,

ki nam onemogoča, da bi te prepoznali v priseljencih,

da bi pričevali, kako je tvoja Cerkev brez meja,

resnična mati vsem! Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti!

O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.

IV. postaja

Jezus sreča mater

Solidarne solze

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Luku 2,34-35

Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč. Jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje (Rim 12,15-16).

To Jezusovo srečanje z mamo Marijo je nabito s čustvi in pekočimi solzami. Tu je izražena nepremagljiva moč materinske ljubezni, ki premaga sleherno oviro in si utre sleherno pot. Še bolj živ pa je Marijin solidarni pogled, ki sočustvuje s Sinom in mu daje moč. Naše srce se tako napolni z začudenjem, ko gleda veličino Marije, ki navkljub temu, da je le ustvarjena, postaja »bližnja« svojemu Bogu in svojemu Gospodu.

Zbira vse solze vsake mame za oddaljene otroke, za na smrt obsojene mlade, za pobite ali poslane v vojno, zlasti za vojake-otroke. Tu začutimo parajočo žalostinko mater za njihovimi otroki, ki umirajo za tumorji, ki so nastali zaradi sežiganja strupenih odpadkov.

Pregrenke solze! Solidarna bližina, ko jim pohabijo otroke! Budne mame v noči s prižganimi svetilkami, trepetajoče za mlade, ki jih je povozila nestalnost ali posrkala vase droga in alkohol, zlasti ob sobotnih večerih!

Okrog Marije ne bomo nikoli ljudstvo sirot! Nikoli ne bomo pozabljeni. Kot svetega Janeza Diega tudi nas Marija poboža z materinsko tolažbo in nam pravi: »Vaše srce naj se ne vznemirja … mar nisem tukaj jaz, tvoja Mati?« (Ap. spodb. Evangelij veselja 286).

Pozdravljena, moja Mati,

daj mi svoj sveti blagoslov.

Blagoslovi mene in ves moj dom.

Blagovoli skupaj s svojimi zaslugami in zaslugami tvojega presvetega Sina

podariti Bogu vse, kar bom danes naredil in pretrpel.

Tebi podarim, v tvojo službo izročam vsega samega sebe in vse svoje reči.

Ves se zatekam pod tvoj plašč.

Priskrbi mi, moja Gospodarica, čistost duše in telesa

in daj, da ta dan ne bom storil ničesar, kar bi ne ugajalo Bogu.

To te prosim po tvojem brezmadežnem spočetju

in tvojem prečistem devištvu. Amen.

(Sv. Gašper Bertoni)

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.

V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.

V. postaja

Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Prijateljska roka, ki dviga

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Marku 15,21

Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki je prihajal s polja, da je nesel njegov križ.

Slučajno gre mimo Simon iz Cirene. To je postalo odločilno srečanje njegovega življenja. Vračal se je s polja. Človek truda in moči. Zato je bil prisiljen nositi križ Jezusa, obsojenega na sramotno smrt (prim. Flp 2,8).

Toda iz naključnega se bo to srečanje spremenilo v odločilno in življenjsko hojo za Kristusom, tako da vsak dan nosi svoj križ in se odpoveduje sebi (prim. Mt 16,24-25). Simon je dejansko omenjen pri Marku kot oče dveh kristjanov, ki sta znana v rimski skupnosti, Aleksandra in Rufa. Ta oče je zagotovo vtisnil v srci svojih sinov moč Jezusovega križa. Kajti če se preveč oklepaš življenja, ti to splesni in se posuši. Če pa ga daruješ, vzcveti in postane klas pšenice zate in za vso skupnost!

Tukaj resnično ozdravi naša sebičnost, ki vedno preži na nas. Odnos z drugimi nas ozdravi in porodi mistično in kontemplativno bratstvo, ki zna gledati sveto veličino bližnjega, ki zna odkriti Boga v vsakem človeškem bitju, ki zna prenašati nadloge življenja, tako da se oklene Božje ljubezni. Samo tedaj, ko odprem srce božanski ljubezni, me ponese v iskanje sreče za druge v tolikih dejanjih prostovoljstva: noč v bolnišnici, brezobrestno posojilo, obrisana solza v družini, iskrena zastonjskost, dolgoročna zavzetost za skupno dobro, delitev kruha in dela, premagovanje vsakršnega ljubosumja in zavisti.

Jezus sam nas opominja: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Gospod Jezus,

v prijatelju Cirenejcu utripa srce tvoje Cerkve,

ki nudi streho ljubezni vsem, ki jih žeja po tebi.

Bratska pomoč je ključ, s katerim skupaj prestopimo vrata Življenja.

Ne dopusti, da bi nas naša sebičnost zapeljala, da bi šli mimo,

ampak nam pomagaj, da bomo vlili olje tolažbe na rane drugega,

da bomo postali zvesti popotni tovariši

brez beganja in neutrudni pri odločanju za bratstvo. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?

Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?

VI. postaja

Veronika obriše Jezusovo obličje

Ženska nežnost

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige Psalmov 27,8-9

Tebi govori moje srce, moje obličje tebe išče;

tvoj obraz iščem, Gospod.

Ne skrivaj pred menoj svojega obraza,

ne odklanjaj v srdu svojega hlapca;

ti si moja pomoč, nikar me ne zavrzi,

ne zapusti me, Bog, moj rešitelj!

Jezus se komaj vleče in sope. Luč njegovega obličja pa ostaja nedotaknjena. Ni psovke, ki bi mogla ogroziti njegovo lepoto. Pljunki je niso omračili. Udarcem je ni uspelo ugasniti. To obličje je videti kot goreči grm, ki, bolj ko ga zatirajo, bolj mu uspeva izlivati luč odrešenja. Tečejo tihe solze iz Učiteljevih oči. Nosi breme zapuščenosti. In vendar gre Jezus naprej, ne ustavlja se, ne obrača se nazaj. Sooča se s pritiskom. Vznemirja ga krutost, On pa ve, da njegovo umiranje ne bo zaman!

Jezus se tedaj ustavi pred neko ženo, ki mu prihaja naproti brez slehernega omahovanja. To je Veronika, prava ženska podoba nežnosti!

Gospod tu uteleša našo potrebo po ljubeči zastonjskosti, po občutju ljubljenosti in zavarovanosti s skrbnimi dejanji. Nežnosti tega bitja se kopajo v dragoceni Jezusovi krvi in zdi se, da odstranjujejo skrunjenja, ki jih je bil deležen v tistih urah mučenja. Veroniki se uspe dotakniti ljubega Jezusa, pobožati njegovo nedolžnost. Ne le zato, da bi olajšala muko, ampak da bi bila soudeležena pri njegovem trpljenju. V Jezusu z nežnim dotikom prepoznava vsakega bližnjega, ki je potreben tolažbe, da bi dospela do ječanja od bolečine vseh, ki danes ne dobijo ne podpore ne topline sočutja. In umirajo od osamljenosti.

Gospod Jezus,

kako pritiska teža ločitve od človeka,

za katerega smo mislili, da nam bo stal ob strani v dneh obupa!

Ti pa nas ovij s tistim platnom, ki nosi vtisnjeno tvojo dragoceno kri,

ki si jo prelil vzdolž poti zapuščenosti, ki si jo tudi ti pretrpel po krivici.

Brez tebe nimamo in ne moremo dati nobene tolažbe. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?

Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?

VII. postaja

Jezus pade drugič

Stiska v ječi in pri mučenju

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige Psalmov 118,11.12-13.18

Obkrožili so me ...

Obkolili so me kakor čebele, kakor ogenj, ki vzplameni v trnju,

v Gospodovem imenu jih posekam.

Nasilno so me sunili, da bi padel, a Gospod mi je pomagal.

Gospod me je trdo vzgajal, toda ni me izročil smrti.

V Jezusu se resnično izpolnjujejo stare prerokbe o ponižnem in pokornem Služabniku, ki vzame na ramena vso našo zgodovino bolečine. In tako Jezus, ki ga s silo potiskajo, pade po tleh pod težo naporov in stiske, obkrožen, obkoljen z nasiljem, že čisto brez moči. Vedno bolj sam, vedno bolj v temi! Potolčen po telesu, brez moči v kosteh.

Prepoznajmo v njem grenko izkustvo zapornikov v vseh ječah med vsemi tistimi nečloveškimi protislovji. Obkroženi in obkoljeni, »s silo potiskani, da bi padli«. Civilna družba danes izriva zapor, ga pozablja in ga še preveč drži na razdalji. Obstajajo birokratski nesmisli in počasnost pravosodja. Dvojna kazen je potem prenapolnjenost: bolečina se še poveča, krivična stiska, ki razžira meso in kosti. Nekateri – premnogi – tega ne zdržijo … Pa tudi ko kak naš brat pride ven, ga imamo še vedno za »bivšega zapornika« in mu tako zapiramo vrata družbene in delovne vrnitve.

Še hujša pa je praksa mučenja, ki je žal še vse preveč razširjena po raznih delih sveta, in to v najrazličnejših oblikah. Kot je bilo z Jezusom: tudi on je bil tepen, ponižan od soldateske, mučen s trnovo krono, prebičan s krutostjo.

Kako resnična se nam pokaže vpričo tega padca Jezusova beseda: »Bil sem v ječi in ste me obiskali« (Mt 25,36). V vsakem zaporu je ob vsakem mučenem vedno tudi On, trpeči, zaprti in mučeni Kristus. Tudi če smo hudo preizkušani, je On naša pomoč, da nas ne prevzame strah. Samo skupaj bomo lahko vstali, če nas bodo spremljali krepki delavci, če nas bo podpirala roka prostovoljcev in če nas bo dvignila civilna družba, ki tolikere krivice za zaporniškimi zidovi vzame za svoje.

Gospod Jezus,

brezmejna ganjenost me zagrabi, ko te vidim pasti po tleh zame.

Nobene zasluge, množica grehov, neskladij, slabosti.

Kakšna posebna ljubezen v odgovor!

Ko nas je družba izvrgla in nas je sodba ubila, si nas ti za zmeraj blagoslovil.

Blagor nam, če smo danes tukaj na zemlji s tabo, odkupljeni od obsodbe.

Nakloni nam, da ne bomo bežali od svojih odgovornosti,

daj nam, da bomo prebivali v tvojem ponižanju,

na varnem od slehernega prilaščanja vsemogočnosti,

da se prerodimo v novo življenje kot bitja, ustvarjena za nebesa. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Pro peccatis sua gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.

Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.

VIII. postaja

Jezus sreča jeruzalemske žene, ki ga objokujejo

Soudeleženost in ne smiljenje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Luku 23,28

Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!

Kot goreče bakle se pokažejo te ženske postave vzdolž poti bolečine. Zveste in pogumne žene, ki se ne pustijo ne zastrašiti stražarjem ne pohujšati ranam dobrega Učitelja. Pripravljene so ga srečati in ga potolažiti. Jezus je tam pred njimi. Kakšen človek ga celo brcne, ko izmučen pade po tleh. Tam pa so tudi žene, pripravljene, da mu dajo topel dotik, ki ga srce ne more zaustaviti. Najprej ga gledajo od daleč, potem pa se približajo, kakor to stori vsak prijatelj, vsak brat ali sestra, ko opazi težave, v katerih živi ljubljena oseba.

Jezusa gane grenki jok, vendar jih spodbudi, naj jim ne gine srce, ko ga vidijo izmučenega, da ne bodo več žene solza, ampak žene vere! Prosi jih za soudeležbo pri bolečini in ne za jalovo in solzavo smiljenje. Nič več tožb, ampak volja po prerojenju, po pogledu naprej, po hoji dalje v veri in upanju proti tisti svetli zarji, ki bo vzšla še sijajnejša nad glavo tistih, ki hodijo obrnjeni k Bogu. Jokajmo nad samimi seboj, če še ne verujemo v tistega Jezusa, ki nam je oznanil kraljestvo odrešenja. Jokajmo nad svojimi grehi, ki se jih še nismo spovedali.

In jokajmo tudi nad tistimi moškimi, ki zasipajo ženske z nasiljem, ki ga imajo v sebi. Jokajmo nad ženskami, ki so sužnje strahu in izkoriščanja. Toda ni dovolj, da se trkamo po prsih in izkušamo sočutje. Jezus zahteva več. Ženskam je treba dati gotovost, kakor je storil sam, treba jih je ljubiti – kot dotakljivi dar za vse človeštvo. Za rast naših otrok v dostojanstvu in upanju.

Gospod Jezus,

ustavi roko tistega, ki tepe ženske!

Dvigni njihovo srce iz brezna obupa, ko postanejo plen nasilja.

Obišči njihov jok, ko se znajdejo same.

In odpri naše srce, da bomo delili vse bolečine v iskrenosti in zvestobi,

onstran naravnega sočutja, da postanemo orodja resnične osvoboditve. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.

Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.

IX. postaja

Jezus pade tretjič

Premagati slabo zdihovanje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Pisma apostola Pavla Rimljanom 8,35.37

Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.

Sveti Pavel našteva svoje preizkušnje, a ve, da je prek njih pred njim že šel Jezus, ki je na poti na Golgoto padel enkrat, dvakrat, trikrat. Uničen od stiske, preganjanja, meča, pritiskan od teže križa. Oslabljen! Zdi se, kot da govori kakor mi v toliko mračnih trenutkih: Ne bo mi uspelo!

To je krik preganjanih, umirajočih, neozdravljivih bolnikov, stiskanih pod jarmom življenja.

V Jezusu pa je vidna tudi njegova moč: »Če udari, se bo tudi usmilil« (Žal 3,32). Kaže nam, da je v stiski vedno tudi njegova tolažba, neki »onstran«, ki se nakazuje v upanju. Kakor obrezovanje dreves, ki ga nebeški Oče izvaja prav na mladikah, ki rodijo sad (prim. Jn 15,8). Nikoli za uničevanje, vedno za nov razcvet. Kot mati, ko pride njena ura: je v stiski, ječi, trpi v porodu. Toda ve, da so to porodne bolečine novega življenja, pomladi, ki je v cvetu prav zaradi tistega obrezovanja.

Naj nam pomaga zrenje Jezusa, ki je padel po tleh, ki pa se je sposoben dvigniti, ki zna premagati zapahe, ki jih strah pred jutrišnjim dnem vtiska v naše srce, zlasti v tem času krize. Presezimo slabo zdihovanje po preteklosti, udobje negibnosti, ki pravi: »Zmeraj se je tako delalo!« Jezus, ki se opoteka in pade, a potem vstane, je gotovost upanja, ki ga hrani močna molitev in se poraja prav znotraj preizkušnje in ne po preizkušnji niti brez nje!

Po moči njegove ljubezni bomo še več kot zmagovalci!

Gospod Jezus,

prosimo te, dvigni bednega iz prahu,

dvigni reveže iz nesnage,

posadi jih z voditelji ljudstva in jim določi sedež v slavi.

Zlomi lok močnih in obleci šibke z močjo,

saj nas edino ti delaš bogate prav s svojim uboštvom (prim. Ps 2,4-8; 2 Kor 8,9). Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.

Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.

X. postaja

Jezusa slečejo

Edinost in dostojanstvo

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Janezu 19,23-24

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava naj bo«, da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.

Niti krpice niso pustili, da bi pokrila Jezusovo telo. Razgalili so ga. Ni imel ne plašča ne suknje ne katerekoli obleke. Razgalili so ga in s tem skrajno ponižali. Pokrivala ga je samo kri, ki je lila v valovih iz njegovih širokih ran.

Suknja pa ostaja nedotaknjena, simbol edinosti Cerkve, edinosti, ki jo je treba še najti na potrpežljivi poti; to je doma izdelan mir, ki se gradi dan za dnem, ki se tke z zlatimi nitmi bratstva v spravi in vzajemnem odpuščanju.

V Jezusu, nedolžnem, razgaljenem in mučenem, prepoznajmo oskrunjeno dostojanstvo vseh nedolžnih, zlasti malih. Bog ni preprečil, da bi bilo njegovo slečeno telo izpostavljeno na križu. To je storil, da bi odkupil sleherno zlorabo, ki je bila po krivici prikrita, in bi pokazal, da je on, Bog, nepreklicno in nedvoumno na strani žrtev.

Gospod Jezus,

hočemo se povrniti v svojo otroško nedolžnost,

da bi lahko vstopili v nebeško kraljestvo,

očiščeni svoje nesnage in svojih malikov.

Vzemi iz naših prsi kamnito srce ločenosti,

ki dela tvojo Cerkev manj verodostojno.

Daj nam novo srce in novega duha,

da bomo živeli po tvojih zapovedih in bomo spoštovali in izvajali tvoje postave. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.

Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.

XI. postaja

Jezusa pribijejo na križ

Ob bolniški postelji

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Marku 15,24-28

In križali so ga in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel. Bilà je tretja ura, ko so ga križali. Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. Tako se je izpolnilo Sveto pismo, ki pravi: ›In bil je prištet med prestopnike.‹

In križali so ga! Kazen za ljudi brez časti, izdajalce, uporne sužnje. To je obsodba, pridržana za našega Gospoda Jezusa: zarjaveli žeblji, parajoča bolečina, presunjena mati, sramota, ker je prištet k dvema razbojnikoma, obleka, razdeljena med vojake kot vojni plen, krut zasmeh mimoidočih: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Naj stopi zdaj s križa, in bomo verovali vanj!« (Mt 27,42).

In križali so ga! Jezus ni stopil dol, ni zapustil križa. Ostaja, pokoren Očetovi volji do konca. Ljubi in odpušča.

Tudi danes je – tako kot Jezus – mnogo naših bratov in sester pribitih na bolniško posteljo po bolnišnicah, domovih za ostarele, po naših družinah. To je čas preizkušnje v grenkih dnevih samote in tudi obupa: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Naša roka naj nikoli ne prebada, ampak naj se vedno približa, potolaži in spremlja bolne, jih dviga z njihove bolniške postelje. Bolezen ne vpraša za dovoljenje. Vedno prispe nepričakovano. Včasih pretrese, omeji obzorja, postavi upanje na težko preizkušnjo. Grenak je njen žolč. Samo kadar ob sebi najdemo koga, ki nas posluša, nam je blizu, sede na našo posteljo … tedaj lahko bolezen postane velika šola modrosti, srečanje s potrpežljivim Bogom. Ko nekdo iz ljubezni naloži nase naše slabosti, se tudi noč bolečine odpre velikonočni luči križanega in vstalega Kristusa. To, kar je v človeških očeh obsodba, se lahko spremeni v odrešilno daritev v blagor naših skupnosti in družin. Po zgledu svetnikov.

Gospod Jezus,

ne bodi daleč od mene, sedi na mojo bolniško posteljo in mi delaj družbo.

Ne pusti me samega, stegni svojo roko in me dvigni!

Verujem, da si Ljubezen,

in verujem, da je tvoja volja izraz tvoje Ljubezni;

zato se izročam tvoji volji, ker zaupam tvoji Ljubezni. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati / poenas mecum divide.

Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.

XII. postaja

Jezus umre na križu

Ječanje sedmih besed

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Janezu 19,28-30

Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse dopolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha.

Sedem Jezusovih besed je mojstrovina upanja. Jezus počasi s koraki, ki so tudi naši, prečka temo noči, da bi se zaupljivo izročil v Očetove roke. To je ječanje umirajočih, krik obupanih, vpitje izgubljajočih. To je Jezus!

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je Jobov krik, krik slehernega človeka, ki ga doleti nesreča. In Bog molči. Molči, ker je njegov odgovor tam, na križu: On, Jezus, je Božji odgovor, večna iz ljubezni učlovečena Beseda.

»Spomni se me ...« (Lk 23,42). Bratski klic razbojnika, ki je postal tovariš v bolečini, prodre v Jezusovo srce, ki tam začuti odmev svoje lastne bolečine. In Jezus prisluhne tej prošnji: »Danes boš z menoj v raju.« Vedno nas odrešuje bolečina drugega, ker nam pomaga, da gremo iz sebe.

»Žena, glej tvoj sin! ...« (Jn 19,26). Njegova mati Marija, ki je z Janezom stala pod križem, je razblinila strah. Napolnila ga je z nežnostjo in upanjem. Jezus se ne čuti več samega. Kot mi, če je ob bolniški postelji nekdo, ki nas ima rad! Zvesto. Do konca.

»Žejen sem« (Jn 19,28). Kakor otrok prosi mamo za pijačo; kakor bolnik, izsušen od vročice … Jezusova žeja je žeja vseh, ki jih žeja po življenju, svobodi, pravičnosti. In je žeja najbolj žejnega, Boga, ki ga neskončno bolj kot nas žeja po našem odrešenju.

»Dopolnjeno je!« (Jn 19,30). Vse: vsaka beseda, vsako dejanje, vsaka prerokba, vsak trenutek Jezusovega življenja. Tapiserija je dokončana. Tisoč barv ljubezni zdaj sije v lepoti. Nič ni bilo zaman. Nič ni bilo zavrženo. Vse je postalo ljubezen. Vse dopolnjeno zame in zate! In tedaj ima celo umiranje smisel!

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Zdaj Jezus junaško izstopi iz smrtnega strahu. Če namreč živimo v zastonjski ljubezni, je vse življenje. Odpuščanje obnavlja, zdravi, preobraža in tolaži! Ustvarja novo ljudstvo. Ustavlja vojne.

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46). Nič več obupa nad ničimer. Marveč polno zaupanje v Očetove roke, umiritev v njegovem srcu. Kajti v Bogu se vse razlomljeno končno sestavi v edinosti.

O Bog,

ki si nas s trpljenjem Kristusa, našega Gospoda, osvobodil smrti,

te dediščine starodavnega greha, ki se predaja vsemu človeškemu rodu,

obnovi nas po podobi svojega Sina;

in kakor smo po svojem rojstvu v sebi nosili podobo zemeljskega človeka,

tako nam daj, da bomo po delovanju tvojega Duha nosili podobo nebeškega.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.

V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.

XIII. postaja

Jezusa snamejo s križa in izročijo Materi

Ljubezen je močnejša od smrti

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Mateju 27,57-58

Ko pa se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo.

Preden so Jezusa pokopali v grob, so ga končno izročili njegovi Materi. To je ikona razparanega srca, ki nam govori, da smrt ne prepreči materi, de ne bi še zadnjič poljubila svojega sina. Sklonjena nad Jezusovo telo ga Marija vzame v popoln objem. To ikono preprosto imenujemo Pieta. Para srce, a kaže, da smrt ne stre ljubezni. Kajti ljubezen je močnajša od smrti. Čista ljubezen res traja. Napočil je večer. Bitka je končana. Ljubezen ni bila strta. Kdor je pripravljen žrtvovati življenje za Kristusa, ga bo znova našel. Preobraženo, onkraj smrti.

Solze in kri se mešajo v tem žalostnem izročanju. Kakor življenje v naših družinah, ki ponekod in včasih doživi nepričakovane in boleče izgube, praznino, ki je ni mogoče zapolniti, zlasti ko umre otrok.

Pieta tedaj pomeni, da se približamo bratom, ki žalujejo in nimajo miru. To je velika ljubezen, če poskrbimo za tistega, ki trpi v ranjenem telesu, v strtem duhu, v obupani duši. Ljubiti do konca je pouk, ki nam ga dajeta Jezus in Marija. To je vsakdanje bratsko poslanstvo tolažbe, ki nam je izročeno v tem zvestem objemu mrtvega Jezusa in njegove žalostne Matere.

O Mati žalostna,

v naših svetiščih nam kažeš svoje svetlo obličje,

medtem ko z očmi, uprtimi v nebo, in odprtimi rokami daruješ Očetu,

v znamenje duhovniške daritve, odrešilno žrtev svojega Sina Jezusa.

Odkrij nam sladkost zadnjega zvestega objema

in daj nam svojo materinsko tolažbo,

da vsakdanja bolečina ne bi nikoli prekinila upanja v življenje onkraj smrti. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero.

Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.

XIV. postaja

Jezusa položijo v grob

Novi vrt

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.

R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Janezu 19,41-42

Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Tja sta položila Jezusa.

Tisti vrt, v katerem je bil grob, kamor so pokopali Jezusa, nas spominja na neki drug vrt, na Eden. Na vrt, ki je zaradi nepokorščine izgubil svojo lepoto in je postal opustošen, kraj smrti in nič več kraj življenja.

Podivjane veje, ki nam onemogočajo dihati Božjo voljo, kot so navezanost na denar, na napuh, na prezir do življenja, je treba posekati in jih vcepiti na les križa. To je novi vrt: križ, zasajen v zemljo!

Z njega bo lahko odslej Jezus vse privedel nazaj v življenje. Ko se vrne iz globin podzemlja, kjer je Satan vklenil veliko število duš, se bo začela prenova vseh stvari. Ta grob predstavlja konec starega človeka. In – kakor za Jezusa – Bog tudi za nas ni dopustil, da bi njegovi otroci bili kaznovani z dokončno smrtjo. V Kristusovi smrti propadejo vsi prestoli zla, ki so postavljeni na temelju pogoltnosti in trdosrčnosti.

Smrt nas razoroži, nam da razumeti, da smo izpostavljeni zemeljskemu življenju, ki ima svoj konec. Pred nami pa je Jezusovo telo, položeno v grob, ob katerem se zavemo, kdo smo. Smo ustvarjenine, ki potrebujemo Stvarnika, da ne bi umrli.

Tišina, ki ovija oni vrt, nam omogoča poslušati šepet lahnega vetriča: »Jaz sem Živi in sem z vami« (prim. 2 Mz 3,14). Zagrinjalo v templju je pretrgano. Končno vidimo obličje našega Gospoda. In v polnosti spoznavamo njegovo ime: usmiljenje in zvestoba, da ne bi bili nikoli prestrašeni, niti pred smrtjo, ker je bil Božji Sin svoboden med mrtvimi (prim. Ps 88,6 Vg).

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam.

Ti si moj delež dediščine in moj kelih,

v tvojih rokah je moje življenje.

Vedno te imam pred seboj kot svojega Gospoda,

stojiš na moji desni, ne bom mogel omahovati.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša,

tudi moje telo počiva na varnem.

Ne prepuščaš mojega življenja v podzemlju

niti ne puščaš, da bi tvoj služabnik videl jamo.

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja v tvoji navzočnosti,

sladkost brez konca na tvoji desnici. Amen. (prim. Ps 15)

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quando corpus morietur, / fac ut anima donetur / paradisi gloria. Amen.

Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.

APOSTOLSKI BLAGOSLOV SVETEGA OČETA

D. Gospod z vami.

Vsi: In s tvojim duhom.

D. Naj bo slavljeno ime Gospodovo.

Vsi: Zdaj in na veke.

D. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.

Vsi: Ki je ustvaril nebo in zemljo.

D. Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog,

Oče + in Sin in + Sveti + Duh.

Vsi: Amen.

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Vir: Radio Vatikan

Svet, Cerkev po svetu, Papež in Sveti sedež
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...