Slavi KoširSlavi Košir
Marko ZupanMarko Zupan
Alen SalihovićAlen Salihović
Na sončnem dvorišču z nasmejano sogovornico (foto: Marjan Bunič)
Na sončnem dvorišču z nasmejano sogovornico

Pomagamo družinam v stiski in ramišljamo o osamljenosti

Dobro delo dobro dene | 19.03.2014, 23:00

Na Radiu Ognjišče se v svojem 20. letu delovanja vsakega 20. v mesecu še bolj trudimo približati ljudem, prisluhniti njihovim težavam in jim po svojih močeh pomagati. S tretjo v nizu akcij Dobro delo dobro dene opozarjamo na osamljene. V programu poslušate zgodbe s Ptuja in iz njegove okolice, mudimo se v Mercatorjevem Hipermarketu na Špindlerjevi ulici v najstarejšem slovenskem mestu, kjer zbiramo hrano za družine v stiski. Zvečer v prostorih ptujskega minoritskega samostana pripravljamo še okroglo mizo o Podobi Slovenije v medijih.

V sodelovanju z Mercatorjem v pomoč družinam v stiski

V akciji Dobro delo dobro dene združujemo moči z Mercatorjem, ki vsak mesec za pomoč osmim družinam v stiski nameni vrednostne bone. Del naše ekipe je v Mercatorjevem Hipermarketu na Špindlerjevi ulici na Ptuju, kjer zbirajo hrano, s katero bodo družine, katerih potrebe nam bodo sporočile lokalne župnijske Karitas, lahko napolnile svoje hladilnike in tako vsaj za nekaj dni pregnale skrbi, kaj dati na krožnik. Vozičke ste lepo napolnili (glej sliko), hvaležni smo za vsak dar!

Zgodbe s terena

Osamljenost smo na terenu iskali s tistimi, ki se z njo srečujejo iz dneva v dan. V pripravi tokratne akcije smo se po pomoč obrnili na skupnost bratov kapucinov. Začeli smo v njihovem župnišču, pokramljali o splošnih poudarkih in se nato z bratom Jurijem Štravsom podali na pot. Najprej smo obiskali gospo Micko, ki že desetletja sama živi v hiši na robu gozda. V pogovoru nam je razkrila, s čim se srečuje v svoji osamljenosti in vlila pogum do iskanja rešitev tistim, ki se morda najdete v njeni zgodbi. Nadaljevali smo v mestu. Človeka lahko spremlja osamljenost tudi v bloku, gosto naseljenem predelu, čeprav je navidezno vpet v vrvež sosedskih odnosov. Trkali smo smo tudi na vrata ptujskega Centra za socialno delo, saj smo iskali rešitve, ki peljejo iz objema osamljenosti, in se spraševali, ali se odgovornim v tej ustanovi osamljenost sploh zdi problem. Vemo, da se z njo ter ljudmi v takih in drugačnih stiskah srečujejo tudi duhovniki, zato smo se o temi dneva pogovorili tudi z njimi. Slišali ste, kako jo med svojimi župljani doživljajo bratje kapucini.

Dobro delo na delu

Za nami je uradni začetek današnjega iskanja in poskusa reševanja osamljenosti. Jure Sešek in Marjan Bunič sta se odpravila na pot, sodelavci so med 10. in 13. uro zbirali hrano v Hipermarketu Mercator na Špindlerjevi na Ptuju. V nas je bilo tudi malo strahu. Brskali smo po zgodbah ljudi, ki jih ne poznamo, zmotili tiste, ki zvonjenja hišnega zvonca morda niti niso vajeni.

Pa vendar, s pomočjo kapucinov s Ptuja smo spoznali ljudi, ki so spregovorili o osamljenosti. Zdi se nam pomembno in prav, da ljudje postanemo občutljivi na samoto in osamljenost. Vabljeni k spremljanju življenjskih zgodb, k polnjenju paketov za družine v stiski, skupni molitvi in zvečer na okroglo mizo. Lep dan je pred nami, z vami bo še lepši!

Dobro delo dobro dene
Dobro delo dobro dene © Izidor Šček

Do konca naše akcije ste dobri ljudje podarili sedem polnih vozičkov hrane za družine v stiski. Iskrena hvala!

HVALA, DOBRI LJUDJE!
HVALA, DOBRI LJUDJE! © Alen Salihovič

Opoldne molitev križevega pota

Podpora naši poti, pogovorom in iskanjem rešitev je tudi skupna molitev križevega pota v cerkvi svetega Petra in Pavla na Ptuju, kjer smo se zbrali ob 12. uri. Vodil jo je pater Marko Pihler. Upamo, da bo ves trud prinesel nova spoznanja, dobra dejanja in okrepljene vezi med nami.


Na Ptuju nas pričakujejo bratje kapucini in njihova župnijska cerkev
Na Ptuju nas pričakujejo bratje kapucini in njihova župnijska cerkev © Jure Sešek

Jure se je podal na podeželje

Kapucin br. Jurij je svojega soimenjaka Jureta Seška popeljal do lepe vasice na obrobju Ptuja. V senci gozda, s pogledom na obdelana polja, v stari hiši živi gospa Micka. Obiskovalcu se njen dom zazdi podoba prave podeželske idile. Nekaj grenkobe prinese le resnica, da je gospa sama, pogosto tudi osamljena. Vesela je bila našega obiska, v pogovoru pa nam je razkrila, da je naježje pozimi, ko so dolge noči in kratek dan.

Bliža se osemdesetim letom, od očetove smrti, leta 1990, pa sama živi na domačiji, ki je nekdaj prinašala veliko dela in skrbela za kruh družine. Čas ji skrajšajo obiski sosedov, nedeljska sveta maša, h kateri jo popeljejo znanci. Ko smo gospo Micko vprašali, če kdaj pomisli kako bi bilo, če bi bilo treba v dom za ostarele, je v trenutku odgovorila: „Dom ni zame! Tu sem bila rojena in tu bom umrla. Mislim, da bi me tisti, ki me včasih pridejo pogledati, pogrešali. Ja, pogrešali bi me ...“ Z zadnjim stavkom nas je prepričala, da je njena osamljenost pravzaprav le navidezna. Saj, če imaš v svoji bližini nekoga, ki bi te pogrešal, če te ne bi bilo, je to gotovo dokaz, da nisi osamljen. Pa je res tako?

 

Skromni šopek je prinesel nasmeh in odprl srce sogovornice
Skromni šopek je prinesel nasmeh in odprl srce sogovornice © Jure Sešek

V drugem delu pogovora z gospo Micko nas je najprej zanimalo kaj ji preganja samoto, krajša čas. Pravi, da televizijskega sprejemnika nima in, da ji zanj ni mar. „Mucko imam. Krajša mi čas, ko pride k meni in jo moram božati. Včasih se pogovarjam s kokošmi, rečem kakšno s piščančki … Saj, ko bi ravno takrat dobila obiske, bi si mislili, da sem nora“. Včasih je rada odšla na božjo pot, danes zaradi zdravja ne more več na pot. „Ko sem bila mlada je oče rekel, da ni časa, da zaradi dela ne smem zdoma. Poglejte, ko človek zboli ali umre, je pa kar naenkrat dovolj časa, kajne?“

Ko smo gospo Micko vprašali kako premagati osamljenost, je odgovorila, da je čas tisti, ki celi rane. „Navaditi se je treba! Veste, človek se na vse navadi ...“ Videli smo, da je gospa sama, pravi, da je pogosto tudi osamljena. Vedno je vesela obiskov, ljudje pa včasih zlobno govorijo, da imajo obiski čudne namene. Pa ni res, vesela je vsakega. Posebej pa bratov kapucinov, ki prinesejo sveto obhajilo in misel na Boga.

Molitev je tudi sicer tista, ki ji daje moč in je njena zvesta spremljevalka. Skrbelo nas je, kaj bo prineslo kramljanje o osamljenosti, a je gospa Micka nanjo navezala optimistični pogled, realno misel kmečkega človeka, trdno vez z zemljo in časom, ki, če hočeš ali ne, odteka. Vsem! Da bi le ne prišla kakšna bolezen ...

Gospa Micka:„Komaj sem čakala pomlad!“
Gospa Micka: Komaj sem dočakala pomlad © Mateja Feltrin Novljan

Sogovornica nam ni pustila, da bi poprijeli za delo. Le vejo ali dve nam je pustila odvelči v gozd. Posledica žledu je čakala na močno roko.
Sogovornica nam ni pustila, da bi poprijeli za delo. Le vejo ali dve nam je pustila odvleči v gozd. Posledica žleda čaka na močno roko © Marjan Bunič

Marjan odkriva, če mestni vrvež odžene osamljenost

Marjan pa je šel po odgovore o osamljenosti v mesto. Tudi sredi množice je najbrž veliko samote. Pa bo hotel o njej kdo tudi spregovoriti? Presenečenje! Ko je sredi ulice pred blokom samo omenil osamljenost, ga je gospa Anica povlekla za rokav in ga povabila v svoje stanovanje. Težka zgodba je kar vrela iz nje: „Štirideset let je, kar sem postala vdova, a me še vedno tare žalost, pred osmimi leti pa se je utopil dvaindvajsetletni edini vnuk in tako sem v resnici več žalostna kot dobre volje. Malo sem se privadila, malo se pa tudi tolažim, da nisem edina, ki živi z žalostjo ... Veste, zdaj moram gledati svojega sina, kako nosi žalost po smrti edinca. Vsak dan žalost ... Mislim, da je bil resnično čudež, kje sem dobila moč za oporo sinu in snahi v tistih najtežjih dneh ...“ Prisluhnite izpovedi ...

Gospa Anica je spregovorila o svoji osamljenosti
Gospa Anica je spregovorila o svoji osamljenosti © Mateja Feltrin Novljan

Ko sta Jure in Marjan na Ptuju začela iskati zgodbe o osamljenosti, si nista predstavljala, da bodo pravzaprav zgodbe kar same našle njiju. Marjana je gospa Anica kar z ulice potegnila v svoje stanovanje v bloku, da bi mu povedala o svoji bolečini. „Vam povem, da se po tem, kar se mi je zgodilo, včasih pri meni oglasijo kakšne bivše sodelavke ali druge gospe s svojo stisko. Želijo si nasveta nekoga, ki bi jih razumel. Pa se pogovorim z njimi in jim tudi povem, da se taka rana nikoli do konca ne zaceli, se pa celi ... Možu sem na grobu govorila – tebe je imel Bog rad, zato te je vzel k sebi. Sem pa zdaj spoznala, da je bil še nek razlog. Bog je pustil mojemu sinu mamo, da mu v njegovih težkih trenutkih lahko stojim ob strani ... Nisem vajena hoditi od soseda do soseda, pozdravimo se, rečemo kakšno besedo in to je vse. A svoji oseminosemdestletni sosedi sem rekla: Če boste kaj potrebovali, potrkajte po steni, pa bom takoj pri vas ... Tudi delo pri Karitas sem po vnukovi smrti opustila. Nekako nisem želela kazati svoje žalosti. Raje jo nosim sama ...“

Gospa Anica na svoj način prenaša težo življenja
Gospa Anica na svoj način prenaša težo življenja © Jure Sešek

Osamljenega človeka hitro prepoznaš

Ko smo spoznali dve različni zgodbi o osamljenosti, smo se odpravili še k iskanju rešitev. Direktor Centra za socialno delo Ptuj mag. Miran Kerin pravi: „Osamljenost opazimo, ko se odpravimo na teren. Sodelavke pogosto poročajo, da sogovorniki pogosto izražajo potrebo po druženju, klepetanju. Hitro prepoznaš osamljenega človeka. Rad bi se pogovarjal, te čim dlje zadržal v svoji bližini.“ Gospod Kerin pravi, da je njihovo delo vedno bolj zbirokratizirano in nimajo dovloj časa, da bi omilili tudi težave, ki jih prinaša osamljenost. „Bilo je nekaj pobud, da bi uredili tudi to plat, a vse je povezano z občinskimi proračuni in zaenkrat na naš poziv ni bilo nikakršnega odziva.“

Direktor CSD Ptuj mag. Miran Kerin
Direktor CSD Ptuj mag. Miran Kerin © Marjan Bunič

Strokovni delavci imajo največ izkušenj z osamljenostjo med starejšimi. Pa vendar, morda je to tudi težava mladih, ki imajo veliko navideznih prijateljev, zatekajo se v virtualno okolje in se ne družijo med seboj. Problem je, ker nimajo prave socialne mreže. „Ne spomnim se, da bi mladi s težavo osamljenosti potrkali na naša vrata! Zdi se mi, da je to lahko tudi tabu. Čeprav si tega ne priznamo, sem prepričan, da problem obstaja!“

O osamljenosti so spregovorili tudi bratje kapucini

Ob našem današnjem raziskovanju osamljenosti so nam prav prijazno priskočili na pomoč tudi kapucini v kapucinskem samostanu svetega Frančiška na Ptuju. Brat Klemen Verdev: „Veliko obiskujem bolnike in ostarele in morda premalo opazim osamljenost, saj običajno hitim. Predvsem jim prinašam sveto obhajilo in takrat skušam na kratko in veselo pristopiti, jim nameniti nekaj prijaznih besed, nato pa hitim naprej ...“

Brat Jurij Štravs: „Osamljenost je prav gotovo ena od bolezni našega časa. Ljudje imajo ogromno stvari, ki jih morajo postoriti čez dan, in še zase nimajo časa, kaj šele za človeka ob sebi. Po drugi strani pa imamo ljudi, ki imajo čas, a ga nimajo s kom deliti. Opazim jih po tem, ker nočejo, da odidem. Sodobna tehnika lahko prinese ves svet v stanovanje ali hišo, ne prinese pa človeka, s katerim bi se lahko pogovarjali, z njim nekaj delili in ki bi mu nekaj pomenili ...“

Pri bratih kapucinih na Ptuju
Pri bratih kapucinih na Ptuju © Jure Sešek

Brat Milan Kvas, tudi vodja dekanijske Karitas: „Prav pomanjkanje dobrin pravzaprav kaže na veliko pomanjkanje odnosov. Če imamo dobre odnose, potem tudi bolj vidimo človeka v stiski in mu po svojih močeh pomagamo. Poglejmo v nedavno preteklost – ko je nekdo tu pri nas gradil, je cela vas gradila in se veselila z njim. Ni bilo ne časa za osamljenost ne pomanjkanja ... Je pa danes veliko ljudi osamljenih tudi znotraj družine, ko denimo starši rečejo otroku, da ne sme k dedku ali babici, češ da sta pač stara in posebna. Tako ljudje znotraj neke skupnosti ostaja sam ... Ko smo veseli, smo vsi radi skupaj, ko pa kaj težkega pride, pa dostikrat človek ostane sam. Kot Jezus – ko si je nadel križ na rame, ga je sicer obdajala množica, a nihče ni čutil z njim ...“

Anketa o osamljenosti

Jure in Marjan sta na ulicah Ptuja naredila tudi anketo o osamljenosti. Naključne sogovornike sta spraševala če morda opazijo osamljenost, se morda kdaj tudi sami srečajo z njo, kako jo preženejo in kaj bi svetovali tistim, ki imajo zaradi nje težave.

Po odgovore smo se odpravili na vas ...
Po odgovore smo se odpravili na vas ... © Jure Sešek

Slišali smo različne poglede na problem, se srečali s takimi, ki jo uspešno premagujejo, onimi, ki z njo nimajo težav in slišali nekaj konkretnih napotkov, kako se spopadati z njo.

„V našem mestu je gotovo veliko osamljenih, a o njih premalo vemo!“

„Če dobro pomisliš, se gotovo spomniš koga, ki je osamljen.“

„Imel sem sošolko, ki je bila zaradi svoje drugačnosti osamljena. Pozneje je potrebovala strokovno pomoč.“

„Mladi so odšli v Ljubljano, stari pa sami ostali doma!“

„Največji problem je brezposelnost. Tudi zaradi nje so mnogi osamljeni!“

„Sama se srečujem z njo. Iz hiše na vsi sem se preselila v mesto. Drugače je, osamljena sem!“

„Sama sem, osamljena pa ne! Rada imam živali in mačka mi pomaga!“

„Svetujem, naj ljudje poiščejo stike z drugimi ljudmi. Obstajajo različne oblike samopomoči!“

„Nič posebnega. Naj bo osamljeni malo tu, malo tam ...“

„Poiščite si svojo družbo, družbo sebi enakih in se odprite“

... in na mestne ulice
... in na mestne ulice © Mateja Feltrin Novljan

Gotovo drži, da vsak lahko poišče svojo pot, ki vodi iz stiske osamljenosti. Upamo, da smo vam danes pokazali katero izmed njih. Naj vas varno pelje iz stiske!

Kaj sploh je osamljenost in kako nad njo?

"Ljudje smo družbena bitja, še bolje, odnosna bitja. Potrebujemo nekoga, s katerim živimo, se brusimo in tudi osebnostno rastemo," je v pogovoru za naš radio spomnil psiholog in psihoterapevt dr. Andrej Perko. A v življenju se prav vsakdo, tako ugotavljajo številni strokovnjaki, sreča vsaj z enim od obrazov osamljenosti. "Osamljenost lahko doleti kogarkoli," je opozoril tudi dr. Perko. Včasih gre za trenuten občutek, veliko ljudi je osamljenih v prazničnih dneh, a lahko gre tudi za trajno stanje. "Takšni ljudje trpijo," je povedal dr. Perko. Kako se človek sooči z osamljenostjo, je sicer po njegovih besedah odvisno od tega, kako živi. "Zelo pomembno je, da človek najde smisel življenja, da živi za nekoga ali za nekaj, da je ustvarjalen. Človek, ki najde svoj smisel, ki ima neko vizijo, tudi če je sam, ni osamljen," je dodal.

Podatkov o tem, koliko ljudi je osamljenih, dr. Perko ne pozna. K njemu zaradi tega občutka ne prihajajo prav pogosto, se pa od časa do časa sreča s kom, ki želi osmisliti svoje življenje, a tega ne zna. Kot je pojasnil, gre v večini primerov za ženske v zrelih letih, ki ostanejo brez partnerja, vendar ne toliko ovdovele, ampak razvezane. "Svoje stiske ne znajo več razreševati, zato pridejo po pomoč," je dejal. Dr. Perka še bolj skrbijo mnogi mladi, ki ne želijo več polno sodelovati v življenju, ki pomeni tudi določena odrekanja in odgovornost, saj menijo, da to ni vredno truda. Ker ne vidijo svojih ciljev, nimajo vizije, se po njegovih besedah zatekajo drugam. "Mladi svojo samskost oziroma osamljenost razrešujejo drugače, tudi prek novih medijev. To je neko vzporedno življenjem, ki ni realno. Njih stiska še čaka," je opozoril. V virtualen svet, svet fantazij in tudi v svet droge, se po njegovem podajajo predvsem zaradi strahu pred prihodnostjo. "To je tragika mladih v današnjem svetu. Zanje osamljenost večinoma še ne pomeni težav, generalno ne, a to šele prihaja."

Odgovor na osamljenost je po besedah dr. Perka zdravo in kakovostno življenje, saj je človek le tako sposoben navezovati stike in stopati v odnose. Omenil je tri sidrišča: družino, v kateri ima človek polnokrvne odnose, delo, pri katerem je lahko ustvarjalen in ga polni, ter širšo družbo. "Vsaj dve sidrišči mora imeti, potem zvozi v življenju. Če ima le enega ali celo nobenega, potem bo imel hude težave in bo prihajal v stiske," je poudaril.

 

Ključna oseba odgovor na osamljenost in ostale težave starostnikov

Pri raziskovanju teme, ki je rdeča nit tokratne akcije Dobro delo dobro dene, smo naleteli na poseben projekt, ki ga izvajajo v enoti Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu. Z njim so se odzvali na težave svojih stanovalcev, med katerimi je včasih tudi osamljenost. "Ključna oseba je projekt, v katerem se delavci ponujamo stanovalcem kot zaupniki, zagovorniki, spremljevalci, povezovalci, torej osebe, ki so vedno na voljo," je za Radio Ognjišče pojasnila vodja Marjana Kamnik. Kot je dodala, sodelujejo prav vsi zaposleni, kdo je komu ključna oseba, je določil žreb. "Naš dom je manjši, v njem je samo 92 stanovalcev. Ker nas je tudi malo zaposlenih, smo izračunali, da je en zaposlen ključna oseba dvema stanovalcema, sama sem kot vodja ključna oseba trem stanovalcem," je še povedala. Na voljo so jim približno eno uro na teden. "Ena od mojih stanovalk je glasbenica, z njo greva od časa do časa na koncert, tudi v gledališče. Potem je tu gospod, ki se rad pogovarja o zgodovini, skupaj prebirava knjige in hodiva na sprehod. S še eno gospo greva običajno na kavo in se pogovarjava, sem tudi v stiku z njenimi sorodniki," je Kamnikova predstavila preživljanje časa s stanovalci, ki jim je ključna oseba. Od začetka projekta je minilo leto in pol, Kamnikova je priznala, da so bili prvi odzivi različni. "Nekateri so menili, da ključne osebe ne potrebujejo, ostali so bili navdušeni. Do žrebanja je nato večina stanovalcev nestrpno pričakovala, kdo bo njihova ključna oseba." Le trije stanovalci se niso odločili za takšno obliko druženja z zaposlenimi. "Ključne osebe imajo, če jih bodo potrebovali, jih bodo lahko koristili. Smo pa zaposleni diskretno pozorni do njih." Po besedah Kamnikove je bilo nekaj zanimanja za projekt tudi v nekaterih ostalih domovih po Sloveniji, če se bodo še kje odločili zanj, bodo z veseljem delili izkušnje.

Četrta okrogla miza o Podobi Slovenije v medijih

Dan bomo sklenili s četrto od šestih okroglih miz, ki smo jih prav tako pripravili ob naši 20. obletnici. Na vprašanje, ali ima novinarska radovednost meje, bodo na njej odgovarjali novinarke Televizije Slovenija, časopisa Večer ter družbe za časopisno in radijsko dejavnost Radio Tednik Ptuj, Majda Juvan, Damjana Žišt in Marija Slodnjak, glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak ter sodelavec spletnega magazina Časnik.si Aleš Maver. Okroglo mizo bo gostil minoritski samostan na Ptuju, začela se bo ob 19. uri.

Dobro delo dobro dene, Slovenija, Radijski utrip, Sociala, Dogodki
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Hud cinizem

Predvidoma v prihodnjem tednu bo znano, kdaj bomo odločali o treh posvetovalnih referendumih, med katerimi bo tudi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni ...

Peter Jančič (photo: STA) Peter Jančič (photo: STA)

Natikanje nagobčnika drugače mislečim

Spletni portal tednika Družina poroča, da je raziskovalec spolne vzgoje v šoli ter diplomirani mikrobiolog Tim Prezelj tožil novinarja Roka Blažiča zaradi sklopa objavljenih prispevkov o teoriji ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...