Umestitve škofa Bokaliča so se udeležili tudi rojaki iz Tucumana

| 23.03.2014, 19:10 Matjaž Merljak

Vinko Bokalič je eden od treh škofov v Argentini slovenskega rodu. Vsi delujejo na severu države. Do nedavnega je bil pomožni škof v Buenos Airesu, papež Frančišek pa ga je imenoval za voditelja škofije Santiago del Estero. Slovesne umestitve so se udeležili tudi rojaki iz Tucumana. Zapis, ki ga objavljamo, je tedniku Svobodna Slovenija iz Buenos Airesa poslala Jožejka Debeljak Žakelj.

10. marca 2014 je bil krasen dan. Niti enega oblačka ni bilo na nebu. Na levo in desno so se razprostirala velikanska polja soje, sladkornega trsa, koruze in limoninih nasadov.

Provinca ima dve škofiji: Santiago-prestolnica in Añatuya, najrevnejša škofija v Argentini. Glavno mesto z istim imenom kot provinca je imenovano tudi »Madre de ciudades« (Mati mest). To pa iz dveh razlogov: ker je najstarejši kraj, ustanovljen leta 1553, ki je nepretrgano naseljen; in ker so se iz tega mesta odpravljale ekspedicije, ki so ustanavljale druge pomembne postojanke, kot so San Miguel de Tucumán, La Rioja, Cordoba, San Salvador de Jujuy itd., ki so se razvila v prestolnice raznih provinc. In v to slavno mesto je poslan škof Vicente Bokalič Iglič.

Stolnica - katedrala in bazilika, posvečena karmelski Materi Božji. Velik in lep Božji hram. Zgodnji smo bili, toda v parku in na cesti pred katedralo se je že trlo ljudi vseh starosti. Oltar na prostem je bil že pripravljen in na stotine stolov je bilo že zasedenih. Navdušena množica je težko pričakovala prihod novega pastirja. Prepevala je cerkvene in folklorne pesmi z vsem srcem in skoraj plesala ob ritmu »chacarere« (izg. čakarere). Ljudstvo je prežeto z domoljubno pesmijo z bobnom in niso kar tako izmed njih zrastli najbolj slavni pevci argentinske folklore.

Slišal se je boben in v procesiji so prinesli kip svetega Frančiška Solana, misijonarja vsega argentinskega severa in zavetnika te škofije. Prišla je mladina s papeškimi zastavicami in za njimi v spremstvu duhovnikov novi škof. Z dekretom papeža Frančiška je novega škofa umestil kardinal in primas msgr. Mario Aurelio Poli ob navzočnosti dvajsetih škofov in sto duhovnikov. Med njimi so bili tudi Slovenci: mons. Lojze Urbanč, škof v Catamarci, njegov brat župnik iz Tucumana g. Franci Urbanč, mons. Mirko Grbec iz Lomas de Zamora in škofov brat g. Jože Bokalič, župnik iz Lanusa.

Slovesno se je začela sv. maša, toda, prej lepo vreme, se je v pol ure spremenilo v močan veter in hud naliv. Takoj po berilu se je morala vsa množica preseliti v katedralo. V cerkvi se je slovesnost in zbranost še povečala in zdi se mi, da je bilo lepše. V pridigi je novi škof nagovoril ljudi takole: »V sredo smo začeli sveti postni čas priprave na največje praznovanje, Jezusovo smrt in vstajenje na velikonočno nedeljo. Postni čas je klic k spreobrnitvi in globok preobrat v našem življenju in vrnitev na pot k Bogu. Začenjam pot, po kateri je hodil sveti Frančišek Solano, za njim so hodile cele generacije pokristjanjevalcev, molivcev, krstiteljev in posvečenih Jezusovemu kraljestvu. Kot novi pastir začenjam hojo z vami. Sem dedič velikega zaklada: vere v Jezusa, Boga in človeka, ki je daroval svoje življenje na križu, da bi nas odrešil in nas pripeljal do večnega življenja. Sem dedič z vami, svet in zvest narod, zaklada, ki ga moramo paziti, biti hvaležni zanj, pospeševati, prenoviti, povečati in predati naslednjim generacijam. Ozrimo se na Gospoda iz Mailína, ki nas ljubi in nas vedno čaka, da nas ozdravi, pustimo se objeti Devici iz Sumampe, ki pazi na vsakega izmed nas, da bomo kot sveti Francisco Solano, zaljubljeni v Božjo besedo, nadaljevali zidavo Cerkve, ki naj bo dom in učilnica misijonske skupnosti za vse prebivalce Santiaga.«

Po pridigi je vsa cerkev spontano zaploskala in s tem pokazala, da je škofa Bokaliča sprejela za svojega pastirja. Maše je bilo konec, sledili pa so še pozdravi in pisma raznih osebnosti, ki niso mogle biti navzoče na slovesnosti, kot na primer tukumanski nadškof mons. Alfredo Zeca, ki je nadpastir tudi škofiji v Santiagu. Škofa Bokaliča in kardinala Polija je pozdravila tudi guvernerka dr. Claudia Ledesma Abdala de Zamora. Za zaključek pa so povabili pred oltar škofove sorodnike. Kar lepo število jih je bilo, ki so prišli iz Buenos Airesa in zapeli prelepo Marijino »Marija skoz’ življenje«. Marsikomu so se zasolzile oči. Verniki so se razšli v veselem in prazničnem razpoloženju. Vsi smo bili povabljeni na zakusko in zaključili slovesnost s predstavitvijo narodnih plesov iz Santiaga, ki so sestavni del njihove folklore in vernosti.

Že se je ura nagnila čez polnoč, ko smo se poslovili od gospoda škofa in sorodnikov, neizmerno veseli za tak odličen dan, ki nam ga je namenil Bog. Čakala nas je še dvourna vožnja do Tafí Viejo, kjer je tudi hodil in spreobračal Indijance San Francisco Solano. Gospodu škofu pa želimo mnogo Božjega blagoslova in uspeha pri njegovem delu!