Mateja SubotičanecMateja Subotičanec
Marko ZupanMarko Zupan
Rok MihevcRok Mihevc

Lectio divina - TELO

| 26.08.2013, 12:46 Blaž Lesnik

Kje naj te najdem Gospod, če ne ravno tukaj in ravno sedaj. Saj me ni razen iz tvoje volje, vsak trenutek, ko se tvoja milost pretaka po tvoji sveti volji in posvečuje vse moje tkivo, vsak moj utrip in dih. Svet si Gospod v vem kar biva in kar diha naj te hvali, kar umira naj se ne boji in kar vstaja naj vriska v neminljivosti tvoj ljubezni.

1Kor 6,19-20
Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.

 

Ta kratek odlomek iz prvega pisma Korinčanom je poln pomena glede tega, kako naj kristjani gledamo na svoje telo. Ta tema je bila in je včasih še v krščanstvu zelo nejasna in skorajda tabu, o katerem se ni govorilo. Velikokrat je bilo telo v krščanstvu razumljeno kot tisti „grdi del človeka“, ki je sabo po sebi iracionalno, samosvoje in nepokorno. To je bilo še posebej povezano s spolnostjo, saj je človek pogosto glede spolnosti tako nebogljen, da je do telesa bolje vzpostaviti distanco, kot pa se soočiti se z njim. Za tak odnos do telesa zagotovo ni odgovorno Sveto pismo (kar je razvidno tudi iz tokratnega odlomka), temveč nekoliko bolj zapleten odnos med krščanstvom in neoplatonizmom skozi zgodovino Cerkve.

Zanikanje telesa in telesnosti pogosto privede do velikih težav, ki so posledica premajhne ali prevelike identifikacije s telesom. Te težave niso samo del krščanske preteklosti temveč, so še bolj prisotne v sodobnem kultu telesa, kjer telo postaja izključni del nas samih, s katerim se popolnoma istovetimo. Telo je integralni del nas samih, zato ga ne moremo odmisliti, moramo pa mu dati pravo mesto. In o tem govori v apostol Pavel v tokratnem odlomku.

Telo je najbolj konkreten najbolj otipljiv del nas samih. Preko telesa dojemamo okolje in čutimo sami sebe. Telo ni ovira za duha, temveč njegov inštrument. Kakor veter zaslišimo, ko završi skozi krošnjo drevesa, tako tudi duh lahko opozori nase le preko naše konkretne telesne stvarnosti. Apostol Pavel gre v primerjavi celo dlje, saj človekovo telo primerja s templjem. Tempelj je stičišče med nebom in zemljo. Pri skrivnosti približevanja Boga človeku govorimo o učlovečenju Boga. Le to je Božje privzetje tistega, kar je človeku najbližje, njegovo telo. Učlovečenje Boga v Kristusu je popolna potrditev telesa kot dobrega, celo svetega. Iz tega je razvidno, da je telo inštrument, preko katerega je mogoča komunikacija človeka s svojim izvirom - Bogom. Telo pa je, tako kot je bil prej tempelj v Jeruzalemu, prehodne narave, ni absolutno. Absoluten je samo Bog, ki telo vzdržuje in ima moč, da ga poruši in ponovno sezida. To je bila ena od nezaslišanih Jezusovih izjav, ki so ga stale življenja, ko je gledoč Jeruzalemski tempelj povedal, da tempelj lahko podre in v treh dneh postavi novega. Govoril je o templju svojega telesa. Njegova smrt in vstajenje izpričujeta, kar je povedal. Z vstajenjem telesa je njegov pomen samo še bolj poudaril; ne samo da se je Bog z Jezusom združil s človeško naravo, z vstajenjem jo je še enkrat potrdil.

Kaj to pomeni za njegove učence? Do lastnega telesa je potrebno imeti spoštljiv odnos, pa tudi do teles vseh drugih ljudi. Preko telesa poveličujemo Boga, to pomeni, da živimo v skladu z naravo telesa, ga ne zanemarjamo, zanj primerno skrbimo. Če gledamo, kako je Izrael skrbel za Božji tempelj, potem lahko vidimo, da je tudi skrb za telo del bogoslužja in to ne samo skrb za lastno telo, temveč skrb za kvaliteto življenja vsega človeštva. Še več, človekovo telo je del stvarstva na sploh in tudi Jezusovo telo je takšno, zato je po Kristusu posvečeno vse stvarstvo. Spomnimo se, da je svojo podobo Kristus prenesel ne samo na človeško telo, temveč tudi na preprosto neživo naravo, ki jo predstavljata kruh in vino. Kristus je povsod, nikjer ga ni več niti manj, podobe, ki nam jih je zapustil, nam ga približajo na še bolj pomenljiv način. Kruh in vino, hrana, ki se presnavlja in postaja del človekovega telesa sta simbol globljega dogajanja, namreč neprestanega združevanja človeka z Bogom. Zakrament, simbol telesa in krvi, je znamenje neprestanega vzdrževanja človeka s strani Boga in popolne odvisnosti človeka od njega. Človekovo telo, človeštvo na sploh, je mesto, tempelj, kjer se ta izmenjava med Bogom in stvarstvom odvija na zavedni ravni.

Ne smemo pa si predstavljati, da telo lahko povsem obvladamo, temveč da ga absolutno obvladuje Bog, katerega last smo, kot bi temu rekel Pavel. V tej stvarnosti ima vse rok trajanja, tudi Jeruzalemski tempelj ga je imel, tudi človekovo telo ga ima. Zato telo ni predmet čaščenja, kakor tudi tempelj ni predmet čaščenja, temveč sredstvo srečevanja med Bogom in človekom. Človekovo telo je čudovito, in vsako je enkratno, pa naj bo zdravo ali bolno, v vsakem od nas se razodeva Bog in v vsakem izmed nas živi Kristusovo telo, skozi katerega se življenje daje, podira in ponovno vzpostavlja.

RAZMISLI

Kakšen odnos imaš do lastnega telesa?

Kakšen odnos imaš do telesa drugih?

Kako razumeš svoje telo kot sredstvo bogoslužja, še posebej glede skrbi za lastno telo in

telesa drugih?

Kako razumeš, da je vsako življenje sveto? Kako ti to vpliva na tvoje stališče do drugih in življenja na sploh?

Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.