Darinka Sebenik
Kmetijska loterija
| 22.08.2013, 11:10
»Suša ni promocija namakanja, je promocija panike,« pravi dr. Marina Pintar, ki se že leta trudi, da bi slovensko kmetijstvo dobilo vodo na polja. Prav zato se je nujno zavedati, da je nujno potreben razmislek o vodnih virih, ki so na voljo, o območjih, kjer bi bilo možno graditi namakalne sisteme, o tehnikah namakanja, ki najbolj ustrezajo, predvsem pa, kako priti čimprej do projektne dokumentacije, še posebej zdaj, ko pristojno ministrstvo obljublja nove korake k bolj človeškim postopkom na tem področju.
Vsi se zavedamo, da izjemno visoke temperature, celo rekordne, in suša, ki so tudi tokrat pestile večino slovenskih kmetov, niso več občasni pojavi, ampak stalnice že nekaj let. Mi pa se še vedno čudimo, ko nas doletijo! Ali smo presenečeni, ker nas doleti suša, ali zato, ker v zadnjih dveh desetletjih nismo uspeli vzpostaviti namakalne mreže po večini ozemlja naše male državice?
Mene osebno zelo preseneča dejstvo, da to zmorejo Izraelci. Ob zelo majhnih količinah vode nimajo pomanjkanja, povrh vsega pa imajo še vzorno urejeno kmetijstvo z visokimi pridelki in celo z izjemno visoko mlečnostjo, četudi krave ne marajo vročine. Ali pa morda ne marajo vročine samo naše krave? V našem območju večina živali trpi zaradi vročinskega šoka in zato upadejo mleko, vsebnosti, plodnost, zdravje se poslabša – skratka, vse je narobe. Kako je torej mogoče, da krave črno-bele pasme v Izraelu ne trpijo, ko pa imajo tam še precej višje temperature? Odgovor je, vsaj tako izgleda, »trapast«, daleč od visoke znanosti, ampak uspešni so zato, ker so povezani: vsi, od kmeta do doktorja znanosti in vrha vlade. Kmetovalci so večinoma v tako imenovih kibucih ter imajo centralno oskrbo s krmo. Večinoma krme ne pridelujejo na farmah, pač pa jim jo dnevno dovažajo in so mešanice pripravljene tako, da živali kljub visoki vročini dajejo dobro mleko, pa še teleta. Polja in nasade namakajo – brez razmišljanja, medsebojnih sporov, izigravanj in visoke politike, saj brez vode tam ne zraste nič.
Od kod jim voda, saj imajo zelo malo padavin (na severu pade povprečno 1100 milimetrov, na jugu pa 100 milimetrov dežja na leto)? Dež pada le v zimskem času. Vodo pa porabljajo tako za pitje kot za industrijo in za kmetijstvo. Njihov največji projekt je bil dokončan že leta 1964, ko so jezero Galileji (imenujejo ga morje Galilei in ni slano, rečemo mu tudi Genezareško jezero) uspeli urediti za nacionalni vodovod. Verjemite, da je to najbolj varovano območje, enako pa velja tudi za vse podzemne vire in tudi vodo iz rek.
Poglavitna razlika med Izraelci in Slovenci je v tem, da oni kmetijstvo resno obravnavajo kot gospodarsko dejavnost, ki ne prinaša samo hrane, ampak tudi dohodek in ugodnosti za prebivalce (brez vode in hrane ne moremo živeti!). Oni vedo, kaj pomeni voda, mi pa očitno ne, zato še vedno vsako leto znova doživimo sušni šok – in to ob dejstvu, da je vode v Sloveniji dovolj, celo več kot dovolj tudi za namakanje. Da bomo enkrat vendarle namakali, pa bo potrebno še marsikaj spremeniti, predvsem prenehati o tem le govoriti.
Prav tako je opozarjanje nekaterih slovenskih strokovnjakov, da ne moremo vsake rastline sejati na vsako zemljišče, utemeljeno. Torej boste morali prilagoditi izbiro zemljišč in tehnologijo posameznim vrstam ali pa se povezati z drugimi kmetovalci in sodelovati pri menjavanju površin. S tem boste nedvomno tudi laže izvajali bolj širok kolobar. Na polja bo potrebno v čim večjem obsegu pripeljati vodo, kajti če ne boste imeli namakalnega sistema, premičnega ali stalnega, ne boste zdržali pridelovalne tekme z drugimi kmeti. V sušnih letih, takšnih kot je letos, je namreč tudi namakanje koruze nuja (kaj boste sicer krmili svoji živini?). Brez vsega tega pa je slovensko kmetijstvo vse bolj podobno loteriji – plačate gnojila, goriva, škropiva in seme – potem pa upate, da boste imeli srečo. Žal so vlaganja zelo visoka, izguba pa še višja!
Darinka Sebenik je urednica mesečnika Glas Dežele.
