Bolj veselo kot enajsta šola; Matejin potopis - drugi del
Slovenija | 18.06.2013, 07:46
Ponedeljek je bil dan za gnezdenje in spoznavanje kraja, predvsem pa ljudi. Če smo čisto natančni, so se nekateri srečali tudi z divjimi svinjami in meduzami, ki se v Jonskem očitno dobro počutijo, saj so veliko večje kot pri nas.
Na počitnice iz leta v leto prihajajo prijatelji, ki so včeraj imeli priložnost, da poklepetajo drug z drugim in obujajo spomine. Za Manco in Jana ter vso ostalo otroško druščino je bil to dan, ki sta ga čakala že od prvega trenutka: Mami, kdaj gremo v bazen? In končno težko pričakovani odgovor: zdaj. V osrčju kompleksa je bazen s slano vodo, ki če ga gledaš od daleč, niti ne zgleda tako velik, ko si ob njem, opaziš, da v svoje nedrje skrije vse naše počitnikarje in druge goste. Torej je velik in predvsem za otroke prijazen. Manca v družbi s Katarino, Nežo, Lukom, Mihom in Janom plava po bazenu, da je veselje, Jan kljub spodbudam novih prijateljev vztraja ob robu bazena in v vodi do kolen. Bo že, si mislim, sploh ko gledam Manco, ki je bila pred dvema letoma enaka, danes pa kot ribica uživa in neumorno čofota.
Ob bazenu smo imeli tudia Čofotarije, zaradi katerih sva z Alenom, oh joj, imela kar nekaj skrbi. Znan potem, da kakšno stvar kar malce zakompliciram, sem seveda pred odhodom tudi iz tega poglavja skoraj doktorirala. A Vida mi je priskrbela veliko gradiva, ki sva ga včeraj spravila v življenje. Precej smeha smo doživeli ob samih pripravah, med čofotarijami pa sem sama prva čofnila v bazen – ampak oblečena. Še danes ne vem, kateri junak me je porinil čez rob., a zdi se mi … Po koncu rajanja je v bazenu odmevala slovenska pesem, zapeta s srcem in dušo.
Večer je prinesel tudi večerjo in zamen nov stres: Bosta otroka jedla? Kaj bosta jedla? Janu sem med glodanjem jabolka pri zajtrku rekla, da mora več jesti, mi je rekel: Prav, bom pa dve jabolki. No ja, spotem smo vendarle izpogajali makarončke, na koncu pa jabolko za Jana, čokoladno pecivo za Manco. Sicer pa je hrana odlična, ne vem točno, kaj jemo, ampak jemo odlično.
Zvečer smo se drugič zbrali v veliki dvorani, čas je bil za kviz Kdor zna, ta zna. Med seboj smo se pomerili „avtobusi“. Na čelu ekipe je bil Kompasov vodnik oziroma vodnica, z njim trije počitnikarji. Marjan je odlično vodil igro, ob kateri smo se zabavali tudi mi, torej publika v dvorani. A vas zanima, kdo je zmagal? Četvorka našega avtobusa, ki nosi številko pet, je bila odlična. A v velikem finalu so imeli pri izbiri vprašanj več sreče člani ekipe osemm in nas premagali :). A kot je zapisal Nejc Zaplotnik, ni pomemben cilj, pomembna je pot. In kakšna je pred nami – k sv. Miklavžu gremo. Otroka sem prepričala, da je sredi poletja čisto prezgodaj, da mu na grob neseta pismo. A ne vem, kaj bosta imela v svojih popotnih torbicah. To vam povem v nadaljevanju, ki sledi ...
