Štefan IskraŠtefan Iskra
Andrej NovljanAndrej Novljan
Alen SalihovićAlen Salihović
Tadej Sadar (foto: ARO)
Tadej Sadar

Kastracija narcisoidnosti

| 30.05.2013, 11:30

Doklej še, se lahko vprašamo tudi vsi tisti, ki po Sloveniji hodimo odprtih oči in nemočno opazujemo, kako nekje globoko v nedrih naše domovine še vedno obstaja zid, ki nas loči na tiste, ki smejo in one druge, ki ne. Domovina nam umira pred našimi očmi... ekonomija je prva znanilka tega propada, morala je naslednja in sodstvo, ki je po etiki minimum morale, je naslednje. Dokler bodo iz omar posameznih sodnikov padali založeni spisi, ki na koncu zastarajo, dokler bodo sodne dvorane zlorabljali za politične boje in to na tako primitiven način, je jasno, odkod se napaja to kar vsi prepoznavamo kot pomanjkanje vrednot in morale.

Doklej še, se je spraševal Job
Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje,
kakor voda se razlivajo moji kriki.

Doklej še, se lahko vprašamo tudi vsi tisti, ki po Sloveniji hodimo odprtih oči in nemočno opazujemo, kako nekje globoko v nedrjih naše domovine še vedno obstaja zid, ki nas loči na tiste, ki smejo in one druge, ki ne. Na prve, ki so včasih imeli posebne trgovine z do vrha založenimi policami, medtem, ko jih za one na drugi strani ni bilo. Prvi so lahko počeli, kar so hoteli, medtem ko drugim še danes začne hitreje utripati srce ob srečanju z miličnikom, oprostite, danes so to policisti. Samo ene stvari prvorazredni niso imeli... čakalnih vrst pri zdravnikih, teh smo mi, drugorazredni, imeli v obilju prej in tudi danes jih ne manjka. Nam na tej strani zidu tudi ne manjka brezposelnih in takšnih, ki tudi s plačo vedno težje sklenejo mesec z mesecem, ampak oni na drugi strani svojih oči ne bodo mazali s pogledi na realnost te, drugorazredne Slovenije, so pa zadnje čase postali strašno nemirni, ker je v trgovinah na njihovi strani začelo primanjkovati dobrin. Evropa je po dolgih letih našega spretnega prikrivanja končno odkrila, da obstajata dve Sloveniji in da je onih prvih vedno več in da postajajo vedno bolj pogoltni.

Odločiti se bo treba, na kateri strani ste. Ekonomisti so se že razdelili. V zadnjem času so nekateri vse bolj jasni in neposredni, tako Janez Šušteršič v Financah brez dlake na jeziku zapiše: “Januarja se je še lahko zdelo, da mora Janez Janša pasti, da bi v politiki prišli do več transparentnosti in odzivnosti na ugotovitve nadzornih ustanov. Danes je očitno, da je bilo novo vlado nujno sestaviti predvsem zato, da bi »komando« nad državnimi podjetji lahko prevzeli »gazde« Jankovićeve šole in da bi privatizacijo, kolikor je bo nujno potrebne, lahko nadzirali tisti, ki so jo doslej vedno blokirali.“

Tudi novinarji so se zganili, celo Dnevnikov kolumnist Tadej Troha ob napovedi dviga DDV zapiše: „Resnično se sprašujem, ali se novinarji, ki dan za dnem z resnim obrazom poročajo o tem, da bo povprečna družina za hrano porabila dobra 2 evra več kot prej, zavedajo neskončne absurdnosti svojega početja. Sploh veste, kaj govorite?“

Čakamo še sodnike, ki se bodo morali opredeliti do takšne neumnosti, kot je obsodba v stilu: „... na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času in na neugotovljen način...“. Da tožilcu to zadošča za sodbo je približno tako, kot da bi vas policist kaznoval, ker ste vozili prehitro na neugotovljeni cesti v neugotovljenem vozilu in tudi neugotovljeno hitro. Ne vem, no... zame je to žaljenje inteligence in ne samo pravne stroke. Ni čudno, da je Boštjan M. Zupančič v Večeru že lani zapisal: „Pri nas pa vem za konkretne primere ljudi, ki so bili retardirani in so naredili pravno fakulteto, ker jih nihče ni vprašal, koliko je dva in dva.“

„Že desetič me sramotite
in vas ni sram, da me pestite?“,

lahko tudi mi, drugorazredni zavzdihnemo skupaj z Jobom. In komur se zdi, da pretiravam, naj vas spomnim, da že dvajset let poslušamo, naj pustimo zgodovino in naj nehamo preštevati kosti, medtem ko nam vsak dan mahajo s simboli zvezde, ki pa menda niso iz preteklosti. Jože Možina je nedavno opozoril tudi na pomembno podrobnost. Ko govorimo o stotinah grobišč po vojni brez sodbe pobitih ljudi, pozabljamo, da oni z druge strani ne dovolijo niti njihovega pokopa in torej moramo govoriti o moriščih in ne grobiščih.

Dragi Slovenci... Domovina nam umira pred našimi očmi... ekonomija je prva znanilka tega propada, saj je najbolj enostavna prvina življenja. Denar je, ali pa ga ni in izdelek prodaš, če ga kdo kupi. Morala je naslednja in sodstvo, ki je po etiki minimum morale, je naslednje. Dokler bodo iz omar posameznih sodnikov padali založeni spisi, ki na koncu zastarajo, dokler bodo sodne dvorane zlorabljali za politične boje in to na tako primitiven način, je jasno, odkod se napaja to, kar vsi prepoznavamo kot pomanjkanje vrednot in morale.

Zato je za ozdravitev nujno, da se do takšnih evidentnih primerov, ki zastrupljajo narod, opredeli sodniška srenja in ne samo posamezniki. Seveda razumem besedo sodniška avtonomija, ampak, kar je preveč je pač preveč in nekje je meja in nekje je čas, ko bomo kot družba morali popraviti tisto, kar je šlo narobe že v družinah. Družba bo morala odigrati vlogo očeta, ki je po vojni umanjkal, ker ga je vzela takšna in drugačna puška, v zadnjem času pa ga je v gostilno odrinila še psihologija s svojo permisivnostjo in o tem odlično spregovori Boštjan M. Zupančič v knjigah in intervjujih. Za RTV Slovenija je med drugim izjavil: Ko moški „želi ostati "mamin sinko"... in če kot deček ostane v istovetenju z materjo, to pozneje vodi v patologije kot je npr. narcizem. Slednji pa svojo samopodobo hrani prek uničevanja vseh odnosov in uničevanja nasploh.“ Takšni „... osebki...v sebi čutijo praznino, ki jo poskušajo zapolniti prek hedonističnega obnašanja in pogoltnosti, nezmožni so intimnih odnosov, empatije, ustvarjalnosti, izvirnosti ... Občutijo le zavist do tistih, ki "to" imajo. Zavist kot uničevalno čustvo pa vodi njihova dejanja.“, zato „je potrebno razsvetljenje človeka, ali pa bo sledil propad.“ in doda, „21. stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo.“

Po mojem mnenju je ta zapis najboljša diagnoza današnje družbe. S tem narcizmom se srečujemo na vsakem koraku, ob divjanju na cestah, ob vrivanju v vrste v trgovinah in bolnišnicah. Povsod so vidni znaki, o katerih govori sodnik in filozof Zupančič in na vsa ta področja mora vstopiti red, ki bo to samovšečnost s kaznijo kastriral.

Tudi če nam v Bruslju uredijo finance in se po vodenem stečaju počasi postavimo na svoje noge, to ne bo rešilo Slovenije, enkrat se bomo morali soočiti s sencami zgodovine. Vsaj na simbolni ravni moramo sprejeti v skupnost vse v vihri vojne umrle, še posebej po vojni krivično pobite duše. Od tod se napaja vsa izkrivljenost realnosti, ki spreminja obraz naše Domovine v popačeno podobo nekdaj pravljične dežele.

Presekati to korenino bo tudi smrtni udarec za zid, ki nas ločuje in vse skupaj, tiste prve in druge, pelje v prepad.

Položimo upanje v zarjo novega horizonta, ki se vendarle sramežljivo riše nekje v daljavi in ga lahko slutimo v mnogih komentarjih novinarjev, ki so končno doumeli, da morajo odigrati svojo vlogo, sicer bo nad vse prišlo nadaljevanje odlomka iz Jobove knjige, ki pravi: „Strah, ki sem se ga bal, je prišel nadme...prišel je trepet.“

Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...