Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas

| 03.02.2013, 13:24

Dragi bratje in sestre!»Oče, potrdi nas v veri!« S to željo smo Slovenci leta 1996 pričakali prvi obisk papeža Janeza Pavla II. S ponosom smo mu takrat povedali: »Slovenci smo že 1250 let kristjani. Hvaležni smo za dar vere. Tudi naša dežela je rodila in še rojeva svetnike. Vera našega naroda je bila zlasti v 20. stoletju bridko preizkušana, a je ostala neomajna. Baklo vere pa želimo ponesti tudi v prihodnja stoletja.«

Papež nas je ob obeh obiskih v Sloveniji spomnil na to, da ni dovolj sklicevanje na pretekla stoletja vernosti, na velike svetilnike vere, kot sta bila škof Anton Martin Slomšek in mučenec Lojze Grozde, kajti: »Evangelij nikoli ni oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Vsaka krščanska generacija se mora sama na novo odločiti za krščanstvo.«[1] Te papeževe besede izpred šestnajstih let si kličemo v spomin, ko po navodilih papeža Benedikta XVI. obhajamo »leto vere«.

»Leto vere« smo začeli ob 50. obletnici začetka 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenegazbora. Mnogi se še dobro spomnite, kako se je Cerkev v letih po koncilu začela prenavljati. Okrepila se je s številnimi duhovnimi poklici ter dobila novega poleta in poguma. V bogoslužju smo začeli uporabljati domači jezik in se tako še bolj zavedli, da smo Cerkev vsi krščeni, da smo v njej vsi soodgovorni in vsi poslani oznanjat evangelij. Vendar pa se je zato treba najprej živo zavedati, kako velik dar je vera in kaj je bistvo naše vere. O tem želimo spregovoriti danes.

V Apostolskih delih, ki opisujejo začetke krščanstva, se krščanska vera kar štirikrat imenuje »pot« (prim. Apd 18,26; 19,9; 22,4; 24,22). Podoba vere kot potovanja nam je blizu. V veri napredujemo in jo poglabljamo. Pomeni tudi, da ne hodimo sami, ampak imamo za sopotnika samega Božjega Sina ter številne brate in sestre, ki verujejo tako kot mi. Predvsem pa po zaslugi vere ne hodimo na slepo, ne živimo brez cilja, ampak vemo za pot in za cilj. Naša Pot je Jezus Kristus. Njegov zgled in njegove besede nas vodijo in usmerjajo. Naš cilj je odrešeno, srečno življenje pri Njem skupaj z Njegovim in našim Očetom in Svetim Duhom.

V današnjem evangeliju smo slišali, kako so Jezusa njegovi rojaki zavrnili, ga celo hoteli pahniti v prepad, a je kljub temu nadaljeval svoje poslanstvo in je, kot je zapisano v evangeliju, »hodil dalje« (Lk 4,30). In tudi v našem času nadaljuje svoje poslanstvo. »Glej, stojim pred vrati in trkam,« pravi Jezus v Razodetju.»Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Jezus potrka velikokrat, najbolj močno pa takrat, ko slišimo oznanilo o Božji ljubezni do nas. To je ljubezen, kakršno opisuje apostol Pavel v današnjem drugem berilu. Takrat je najboljša priložnost, da ga sprejmemo, da začnemo verjeti v njegovo ljubezen in mu ljubezen vračati. Apostol Janez povzema našo vero takole: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16). Ko verujemo, zaupamo v Jezusa Kristusa, zaupamo v Božjo ljubezen in tako premagujemo vse strahove, ki nam grozijo v našem krhkem življenju.

Vera torej ni samo medla slutnja, da »mora biti nekaj«, da »je nekaj nad nami«, neka »višja sila«, kakor rečejo nekateri. To še ni vera. Krščanska vera se začne, ko sprejmemo Jezusa za svojega učitelja in vodnika. Tega pa ne naredimo kar tako in brez osnove, ampak razumno, ker se damo v veri poučiti in ker uvidimo, da je pametno in razumno verovati. Ko lahko rečemo z apostolom Pavlom: »Vem, komu sem veroval« (2 Tim 1,12). Ne verujemo na slepo, ampak po treznem premisleku in se svobodno odločamo, ali bomo Jezusa kot učlovečenega Božjega Sina sprejeli za svojo Pot, Resnico in Življenje.

Toda pri tem odločanju za vero v Jezusa Kristusa nismo prepuščeni sebi, saj nas k svojemu Sinu Jezusu priteguje sam nebeški Oče. Jezus pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal« (Jn 6,44). Bog je namreč položil v naše srce hrepenenje po resnici, pravici in ljubezni, ki jih najdemo samo v Jezusu Kristusu.

Madleine Delbrêl, francoska duhovna pisateljica, ki se je h katoliški veri spreobrnila pri 20 letih in je nato vse življenje pričevala za Kristusa po pariških delavskih predmestjih, je v svoji knjigi z lepim naslovom Veselje, da verujem zapisala: »Vera je vedno Božji dar. Ne moremo je najti na nobeni tržnici, v nobeni človeški tovarni. Verovati ni nikoli čisto naravno. Vera nam razodeva, kar je po naravi skrito, vera nam omogoča, kar je nemogoče. … Če vero sprejmemo, nam daje védenje, ki je nedostopno znanosti, nam daje ljubezen, ki sicer uporablja naše srce, a ni po njegovi meri, nam daje prednost, da delamo za Kristusovo odrešenje.«

Naša vera pa je tudi občestvena. Do nje nismo prišli sami. Do nje nam je utrl pot Bog s pomočjo drugih in po nas jo želi spet predati drugim. Vsak, ki veruje, je kakor člen v veliki verigi verujočih. Verujemo skupaj s celotno Cerkvijo. Tako nosi in vzdržuje mojo vero vse cerkveno občestvo. Vsak izmed nas veruje »v Cerkvi in skupaj z njo«. »Kdor veruje, ni nikoli sam,« pravi papež Benedikt XVI.

Vera je torej velika vrednota, velika dragocenost. Elizabeta je Marijo pozdravila z besedami: »Blagor ji, ki je verovala!« (Lk 1,45). In tudi Jezus blagruje tiste, ki verujejo, ko pravi apostolu Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati« (Jn 20,29). Blagor torej nam, ki verujemo!

Dragi bratje in sestre! Vabimo vas, da se v letu vere, ki ga obhajamo, resnično zavemo in Bogu zahvalimo za veliki dar vere, ki smo ga prejeli. Tako kot je imel navado Božji služabnik, misijonar Friderik Baraga, smo tudi mi povabljeni, da poromamo h krstnemu kamnu župnije, v kateri smo bili krščeni. Zahvalimo se Bogu za čudoviti dar krsta, poglobimo svojo vero in postanimo še bolj goreči oznanjevalci evangelija vsem tistim, ki morda na poti vere omahujejo, pa tudi vsem, ki Boga z iskrenim srcem iščejo, pa ga še niso našli.

Naj vas pri tem odgovornem poslanstvu spremlja materinska priprošnja in blagoslov Device Marije, ki je z zvesto ljubeznijo spremljala svojega Sina tudi v dneh preizkušenj in trpljenja.