S. Anica Kruhar
S. Anica Kruhar služi ljudem, ki jih je življenje pohodilo
Slovenija | 03.02.2013, 11:12
Če želite spoznati resnično srečno redovnico, potem morate prisluhniti usmiljenki s. Anici Kruhar, ki smo jo obiskali na Mirenskem gradu, kjer živi zadnje leto. Izhaja iz kmečke družine, rodila se je kot zadnji, deveti otrok. V njihovo hišo so radi prihajali popotniki. Nekoč sta se ustavila dva, ki sta bila drugače oblečena kot vsi ostali, videlo se je, da sta uboga, zato je takrat sedemletna Anica vprašala svoj mamo: "Zakaj pa ta dva nimata doma?" Mama ji je rekla: "Veš Anica, ta dva človeka je pa življenje pohodilo." To ji je globoko seglo v otroško dušo, razmišljala je, kako se to zgodi, da življenje nekoga pohodi.
Bodi pridna in ubogaj
Ko je bila v osnovni šoli, je njena sestra kuhala na novi maši, tudi mala Anica je prišla tja. Novomašnik jo je vprašal, kaj si želi postati, ko bo velika, ona pa je odločno dejala: "Želim narediti nekaj dobrega in rada bi bila blizu tistim, ki jih je pohodilo življenje." Takoj ji je svetoval: "Potem pa pojdi k usmiljenkam." Ne da bi vedela kje so, kdo so sestre usmiljenke, se je po pol leta znašla pri njih v Beogradu. Ob odhodu od doma ji je mama rekla: "Bodi pridna in ubogaj." "To je bilo zame kot testament, kot pečat. Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi res zdi, da je bila to res prava božja milost. Tam sem globoko občutila, kaj pomeni biti kristjan, saj sem živela med muslimani, pravoslavci," se spominja s. Anica Kruhar.
Trpljenje ima vedno ostrino
Po končani zdravstveni šoli so jo sestre preizkusile, če bo zmogla, delovala je med bolniki, ki so imeli raka. Pozneje pa je bila v Makedoniji med umirajočimi. "Trpljenje je za človeka ne razumljivo in tudi zame je to zelo trd oreh, ampak ker smo kristjani imamo upanje, ker je naš sopotnik Jezus Kristus. Trpljenje je vedno trpljenje, vedno ima ostrino, bolečino, ampak ker moč izhaja iz Gospoda, se to da prenašati, se da darovati in je to možno živeti in spremljati tistega, ki najbolj trpi," je na vprašanje, kako je zmogla ohraniti vedrino med vsemi trpečimi odgovorila s. Anica.
Sestre usmiljenke so znanilke upanja
"Ker smo živele v muslimanskem svetu, smo bile znanilke upanje, da je življenje lepo, da je vredno do konca živeti, do naravne smrti in da je Bog tisti, ki življenje daje in ga jemlje. Takrat, ko človek umre, je neko posebno razpoloženje, posebno milost Bog nakloni tistemu, ki umira, in tistemu, ki ga spremljala - to pomeni dobesedno prijeti človeka za roko in ga pospremiti v večnost. To so posebni milostni trenutki, posebni trenutki veselja, tu se Bog skloni in poljubi zemljo," se spominja dela med umirajočimi. Ker je zbolela, je morala to delo opusti in poslali so jo v Celje, kjer je delovala na otroškem oddelku.
S. Anica Kruhar pravi, da je duhovnih in redovnih poklicev res manj, a hkrati so tudi družine manjše. Mladim pa pravi, naj negujejo svojo mladost, naj si prisluhnejo in sledijo svojim načrtom: "Le eno mladost imate, čuvajte jo. Hitro se rado kaj zalomi."
Kdo so sestre usmiljenke
Red sester usmiljenk oziroma Družba Hčera krščanske ljubezni je nastala v 17. stoletju v Franciji, a se je kmalu razširila preko njenih meja. Sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac sta jo ustanovila z namenom, da bi služila najbolj potrebnim in ubogim, v katerih sta sama gledala Jezusa in to priporočala tudi prvim sestram. Danes Družba deluje po vseh celinah sveta. Slovenska provinca je mednarodna. Živimo in delamo predvsem v Sloveniji, skupnosti pa imamo še na Hrvaškem, v Srbiji in v Makedoniji. V okviru naše province je bila 1. aprila 2000 ustanovljena Albanska pokrajina, ki obsega sestrske skupnosti, ki živijo in delujejo na področju Kosova in Albanije. Prek njih skuša biti Družba udeležena pri premagovanju nacionalnih nestrpnosti in pričevati za Kristusovo ljubezen, ki ne pozna meja ter prispevati svoj delež k ekumenizmu. Sestre, ki so zaslišale v sebi misijonski klic in odgovorile nanj, delujejo na misijonih v Afriki (Madagaskar, Burundi, Ruanda) in Južni Ameriki (Argentina, Čile).
