Nataša LičenNataša Ličen
Matej KržišnikMatej Kržišnik
Rok MihevcRok Mihevc
Image 7972 (foto: Nataša Ličen)
Image 7972

Zaupanje in resnica

Naš pogled | 15.05.2012, 14:45 Nataša Ličen

Če ste dobre volje, želim, da ostanete tudi ob poslušanju v naslednjih minutah. Le za uvod, ker je nekje treba začeti, vprašam: „Kako ste zadovoljni z utripom družbe? Vas kdaj zmoti sprenevedanje, prodajanje kislih kumaric, ko se govori eno, dela drugo in potem mislijo, da bomo to preprosto sprejeli kot zveličavno?“

Ste mnenja večine, da se nam ne godi dobro?

Včasih, če zaupanje v meni za trenutek zamre, delim takšno mnenje. Vendar sem optimistka in se to ne zgodi prav pogosto. Sem tudi realistka in vem, da bi bilo lahko marsikaj še veliko slabše. Dna vendarle še nismo dosegli. Boste morda tudi ob tem znova rekli, izrabljeno, obrabljeno, že tolikokrat izrečeno kot slaba tolažba. Drži. Temu ne oporekam. Kako le, ko je pa resnica.

Resnica? Beseda, ki v sebi nosi svetost. Pa poglejmo okrog sebe, kaj počnemo z njo. Koliko prikrojenih resnic, navideznih, zavitih v ovoj laži, pretvarjanja se nam streže. Dolg in žalosten je ta seznam. Saj se razumemo.

Kako se ne bi, ko pa prav to vsak dan počnemo sami. Če že nismo tisti, ki bi po svoje obračali stvari, smo pa v tem vsaj toliko, kolikor potvorjene resnice sprejemamo in jih s tem tudi posredno razširjamo, brez odgovorne presoje, če je dotično resnično. Je preverjeno, smo bili priče, so znani nesporni dokazi? Edino pošteno je, da v primeru, ko resnice ne poznamo, molčimo. S tem ne povzročamo škode in ne dajemo priložnosti za razpihovanje lažnim priredbam resnice.

Z resnico je zapleteno.

Ozrimo se na našo bližnjo zgodovino. O njej je toliko različnih razlag, že toliko desetletij se pišejo verzije zgodovine, vse pod prisego resnice. Ta pa še danes ni osvobodila našega naroda.

Vsaka interpretacija, razlaga resnice, lahko zdrži, če jo podpremo s pravimi, morda bolje s spretnimi argumenti. Toda, kdo bo presojal objektivno? Kdo bo določil tisto pravo resnico nad vsemi ostalimi? Resnico, ki je plod objektivnega, nepristranskega, ki je plod čistih misli in hotenj. Kdo je ta sodnik resnice?

Verniki vemo, to je samo Bog.

Človek? Redko kdo, morda svetniške osebnosti.

Blizu resnice je zaupanje. In to je pravzaprav glavna srž, ob katero se spotikam zadnje dneve in me zbada v mislih, ki jih rojeva razmišljanje tega komentarja.

Nisem sicer pristašinja značajskega opredeljevanja; svet naše notranjosti je prebogat, da bi ga mogli strniti v nekaj opisnih besed, a naj mi bo dovoljeno reči zase, da sem na strani tistih, ki v življenju (včasih skoraj slepo) zaupamo soljudem, verjamemo v zmago dobrega nad hudim. Verjamemo v vest, v to, da se oglaša v vsakem, tudi v tistem, ki je trenutno morda noče slišati. Verjamemo tudi v izrečeno besedo, v dano obljubo, zaobljubo.

O zaupanju govorim, oziroma o izgubi le-tega, ker je to glavni ali vsaj med ključnimi vzroki za krizo, ki je tako grobo posegla v naš vsakdan. Premalo je zaupanja. Preverimo. Verjamete v institucije, v njihovo poštenje in odgovorno ravnanje, verjamete politiki, verjamete ljudem, ki na hitro bogatijo, da ne bodo naredili nečesa iz dobička zase, pa čeprav bodo s tem prizadeli koga drugega? Verjamete?

Sprašujem se, kaj vse bi bilo danes lahko drugače, če bi ljudje imeli zaupanje drug v drugega, če bi si dali mesto, se spoštovali in ne stikali drug za drugim, da bi nas kdo ja ne prehitel ali nadgradil?

Brez zaupanja ni sožitja, ni graditve, ne odnosov, ne lepega razpoloženja, ne napredka. Zaupanje je ključ, ki nas zbližuje. Dvom pa razdvaja in razžira.

Za kaj se bomo odločili? V kateri smeri smo bližje resnici?

Nenazadnje Bog ima zaupanje v nas, do konca.

In kako mu to zaupanje, ki je izraz ljubezni, vračamo?

Tu ve vsak od nas, kako odgovoriti.

Uvodoma sem rekla, da nočem sejati slabe volje. Komentar jemljem kot pomemben pogonski sistem v verigi spodbud, za kolektivni premik proti boljšem jutri. In,če ne veste, kakšno je bistvo tega razmišljanja, vzemite povedano kot nekakšno enačbo, v katero lahko vnesete katerikoli primer, ki velja za vročo novico zadnjih dni. Dogajanje v Cerkvi, v politiki, v ustroju evropskega združenja, v utripu družbe, celo v osebnem sobivanju.

Ljudje si nismo najbolj na ti z resnico. Marsikaj nas bega, ko jo iščemo. Toliko informacij, različnih pogledov, sumov, namigovanj. Že pogovorno, v lahkotnih, vsakdanjih klepetih, velikokrat ob pripovedih sogovornikov, izrečemo povsem nedolžni: "Res?" Imamo kot nekakšen instinkt preživetja ta rahel dvom vedno na robu zavednega?

Ljudje smo ustvarjeni iz zaupanja Boga do človeka. Kaj ni že čas, da si ga izkazujemo tudi med seboj?

Naš pogled
Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.