Veronika Zajec in violinske citre

| 05.03.2012, 09:01

V oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo gostili 20-letno Veroniko Zajec z Vidma na Dolenjskem, ki igra na violinske citre.

Violinske citre so strunsko glasbilo. Razlikujejo se od navadnih, koncertnih citer. Z desno roko se igra (po violinskih strunah) melodijo z lokom, z levico pa brenka akordično spremljavo; kot če bi igrali violino in kitaro hkrati.

Veronika Zajec je študentka 2. letnika anglistike. Prihaja iz glasbene družine; oče že več let poje v moškem zboru Rafko Fabiani, v mešanem pevskem zboru in Dobrepoljskem oktetu, sestra Jana poje v mešanem zboru, brata dvojčka, Klemen in Matija, sta pritrkovalca, mami pa ji pomaga pri izboru gradiva, veliko pesmi ji tudi zapoje.

Veronika je vnukinja enega zadnjih ljudskih godcev na violinske citre, Jožeta Zajca. Violinske citre mu je kupila mama za rojstni dan, od potujočega čevljarja, ki je prišel v vas. Jože se je takoj zagledal v citre in jih želel imeti. Vredne so bile par dobrih čevljev, kar je bilo za tiste čase veliko. Sam se je naučil igrati nanje in jih uglaševati, od čevljarja je videl le princip igranja. Zavedal se je, da je to redko glasbilo, zato ga je skrbno varoval in ni dovoli, da bi ga uporabljal kdo drug. Z igranjem je naprej zabaval domačine, sosede, dekleta in fante, ki so se zbirali v njihovi hiši in plesali. Kasneje pa so ga začeli vabiti na razne nastope po Sloveniji in v tujino. Pel in nastopal je tudi z Zagoriškimi fanti, domačo skupino ljudskih pevcev. Med vnuki si je za naslednika izbral Veroniko. Poskusili so tudi ostali, a so odnehali. Veronika je začela igrati pri 8-ih letih. Najprej je morala pridobiti dedovo zaupanje, da ima spoštovanje do citer. Z njim je vadila vsako nedeljo. Zahteval je, da igra po ritmu in ni bi zadovoljen z vsem, kar je zaigrala. Bil je natančen, potrpežljiv, a strog učitelj. Pri igranju na citre ji pomaga znanje igranja na violino, katero se je začela učiti hkrati s citrami. Sprva je nastopala skupaj z dedkom. Navadno sta zaigrala vsak eno pesem. Takšni so bili njeni prvi nastopi in ko je bila začetnica, ji je dedova opora veliko pomenila. Prvi nastop je imela za materinski dan, ko je bila stara 8 let. Stari ata je imel poseben zvezek, v katerega si je zapisoval pesemska besedila. Nekaj teh pesmi je že natisnjenih, druge pa so ročno napisane, dopolnjene še z ilustracijami, ki jih je sam ustvaril, saj je lepo risal. Veronika pesmi povzema iz tega zvezka. Če obstaja notni zapis, si pesem najprej zaigra na violino, nato pa na citre. Če pesmi ne pozna, naprosi soseda Franca Žnidaršiča, da ji pesmi zapoje. Gradivo si nabira tudi na nastopih po raznih krajih, če so ji pesmi všeč. Nastopa v domačem kraju in na srečanjih pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. Leta 2009 je bila povabljena k izseljencem v Kanado.

Veronika je članica Kulturnega društva Dobrepolje, sekcija Zagoriški fantje, in članica Citrarskega društva. Slednje ji omogoča nastope po Sloveniji, na festivalu Velenje pa je leta 2008 prejela nagrado Prešmentana citratka. To je posebna nagrada, ki jo citrar znotraj tega društva dobi enkrat v življenju.

Igranje na citre Veroniki veliko pomeni, poslanstvo, da nadaljuje dedovo tradicijo. Ko je umrl, je bila stara 10 let. Dokler je bil živ, se je počutila samozavestno, a po zaslugi staršev, ki sta jo spodbujala in jo vozila na nastope, je z igranjem nadaljevala. Pomislekov za poklicno glasbeno pot ni imela. Glasba bo del njenega življenja, kruh pa si bo služila kot profesorica angleščine. Svoje znanje pa je pripravljena prenesti tudi na druge, ki bi si želeli učiti igranja na violinske citre.