Mineva leto dni od vstaje v Egiptu

| 25.01.2012, 08:00

V Egiptu se je pred letom dni začela krvava vstaja. Po 18 dneh protestov je vodila v odstop dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka, a zahtevala je tudi več kot 800 življenj. Vojska, ki je začasno prevzela oblast v državi, načrtuje bleščeča praznovanja, aktivisti, ki so vodili revolucijo, medtem ne vidijo razlogov za praznovanje.

Vrhovni vojaški svet je 25. januar razglasil za državni praznik in za danes napoveduje razkošne slovesnosti z ognjemeti, vojaške parade in letalske mitinge. Aktivisti medtem pozivajo k novim protestom po vsej državi. Opozarjajo namreč, da pot Egipta v demokracijo še zdaleč ni končana. "Ali je logično, da se nekdo na petkilometrski tekmi ustavi po treh kilometrih in praznuje," je ob tem na svoji Facebook strani zapisala ena od skupin, ki so bile na čelu lanske vstaje. Kot je dodala, bo čas za praznovanja, ko bodo oblast v državi v celoti prevzeli civilni predstavniki ljudstva. Skupina 6. april, gonilna sila lanske revolucije, pa ljudem sporoča, naj jih praznovanja - vojska je med velikopotezne načrte uvrstila tudi metanje nagradnih kuponov s svojih helikopterjev v več provincah - ne zavedejo.

Kakšna je današnja politična slika Egipta?

Današnje realnosti v Egiptu si še pred letom dni večina verjetno ni mogla niti predstavljati. Nekdanjemu avtokratskemu predsedniku, ki je državo vodil kar tri desetletja, na primer sodijo zaradi odgovornosti za nasilno zadušitev množičnih protestov januarja in februarja lani ter zaradi korupcije. V primeru obsodbe mu grozi smrtna kazen. Po maratonskih volitvah se je na ustanovni seji v ponedeljek sešel spodnji dom egiptovskega parlamenta, v katerem imajo več kot dvotretjinsko večino islamisti. Ko se bodo februarja končale še volitve v zgornji dom parlamenta, bodo poslanci skupaj izbrali ustavodajno skupščino, ki bo pripravila novo ustavo. Novi predsednik Egipta bo nato izbran na volitvah, ki bodo predvidoma junija. Ob tem spomnimo, da tako njegove kot tudi pristojnosti začasne vlade in novega parlamenta niso povsem jasne, ker je vrhovni vojaški svet po prevzemu oblasti suspendiral ustavo. Mnogi v Egiptu opozarjajo, da namerava vrhovni vojaški svet - vodi ga maršal Husein Tantavi, ki je bil dve desetletji Mubarakov obrambni minister - tudi po predsedniških volitvah, s katerimi naj bi se uradno končal prenos z vojaške na civilne oblasti v Egiptu, obdržati vsaj del politične moči v svojih rokah.

Aktivisti še naprej vztrajajo

Prav dokončen prenos oblasti na izvoljene predstavnike ljudstva je - poleg odprave izrednih razmer, ki so v veljavi že več kot 30 let, sojenja policistom, odgovornim za mučenja, ter končanja sojenj civilistom pred vojaškimi sodišči - ena glavnih zahtev aktivistov, ki še naprej vztrajajo pri protestih. Ti so Egipt pretresali tudi v minulih mesecih in ga še bodo, njihov epicenter pa ostaja kairski trg Tahrir. Najhuje je bilo novembra, tik pred začetkom parlamentarnih volitev, ko se je na njem zbralo več sto tisoč ljudi, v spopadih z varnostnimi silami pa je bilo ubitih več deset protestnikov. Vrhovni vojaški svet je bil zato tarča ostrih kritik tudi iz tujine, zaradi očitkov o prekomernem nasilju pa je odstopila prehodna vlada pod vodstvom Esama Šarafa. Na zahteve protestnikov so oblasti med drugim odgovorile s pospešitvijo načrtov za izvedbo predsedniških volitev ter razširitvijo pristojnosti novega premiera Kamala Al Ganzurija. Da ostajajo številne obljube neizpolnjene in da kljub odhodu Mubaraka razširjeni stari režim ostaja na oblasti, je dal nedavno znova jasno vedeti Nobelov nagrajenec za mir Mohamed El Baradej. Opozicijski politik, ki si prizadeva za sekularno demokratizacijo Egipta, je celo umaknil svojo kandidaturo za predsednika, saj pogoji za izvedbo pravičnih volitev po njegovem niso zagotovljeni.

Kaj se je dogajalo pred letom dni?

Vstaja proti dolgoletnemu avtokratskemu režimu se je v Egiptu začela deset dni po strmoglavljenju tunizijskega voditelja Zina El Abidina Ben Alija. Po 18 dneh neprekinjenih množičnih protestov je postal Mubarak 11. februarja po Ben Aliju drugi voditelj, ki ga je spodnesla arabska pomlad, katere iskrico je zanetila tunizijska jasminova revolucija. Mubarak je skušal protestnike nekaj časa pomiriti z ukrepi, kot so menjave v političnem vrhu in obljube reform, a nezadovoljnih množic to ni pomirilo. Število protestnikov je kmalu preseglo milijon, demonstracije so se iz Kaira razširile tudi v ostala egiptovska mesta. Tudi nasilen odziv varnostnih sil, ki je zahteva približno 850 žrtev, jih ni utišal.