Nataša LičenNataša Ličen
Jaka KorenjakJaka Korenjak
Rok MihevcRok Mihevc
Janez Pavel II. (foto: Romereports.com)
Janez Pavel II.

Janez Pavel II.: ekumenizem, medverski dialog in cerkvena gibanja

Cerkev po svetu | 26.04.2011, 07:00 Marta Jerebič

V tednu pred beatifikacijo Janeza Pavla II. je naš program še bolj prepleten s prispevki, v katerih osvetljujemo dediščino poljskega papeža. V današnjih prispevkih govorimo o prizadevanju Janeza Pavla II. na ekumenskem področju in področju medverskega dialoga ter njegovi vlogi pri razcvetu cerkvenih gibanj.

Ekumenizem

Vse od začetka svojega pontifikata si je papež Janez Pavel II. z vsemi močmi prizadeval za polno občestvo med krščanskimi cerkvami. Že eno leto po izvolitvi je obiskal Istanbul, kjer se je srečal s carigrajskim ekumenskim patriarhom Dimitriosom I. Po srečanju je papež svoje potovanje takole opisal: „Šlo je za pričevanje trdne volje iti naprej po poti, ki vodi do polne edinosti vseh kristjanov“.

Tri leta zatem se je v Veliki Britaniji srečal z anglikanskim primasom Robertom Runciem. 29. maja 1982 sta tako podpisala skupno izjavo.

Sestrske vzhodne cerkve

S posebnim upanjem je poljski papež gledal na dialog s pravoslavnimi cerkvami, ki jih je imenoval sestrske cerkve. Leta 1985 je evangelizatorjema slovanskih narodov, sv. Cirilu in Metodu, posvetil okrožnico z naslovom Slavorum Apostoli. Večkrat je preroško poudaril, da Evropa diha z dvema pljučnima kriloma – Vzhodnim in Zahodnim, ki naj bi spet zadihala skupaj.

Po padcu berlinskega zidu je papež sklical posebno sinodo za Evropo. K sodelovanju pa je povabil tudi predstavnike bratskih cerkva. Na vabilo je odgovoril samo carigrajski patriarh.

Prosil odpuščanja

Kljub temu pa sveti oče ni izgubil upanja. Leta 1995 je v Olomucu na Češkem v imenu vseh katoličanov prosil odpuščanja za vso škodo, ki je bila prizadejana bratom kristjanom. Istega leta je podpisal tudi apostolsko pismo Orientale Lumen, ki je neke vrste dejanje ljubezni slovanskega papeža do kulturne in liturgične dediščine vzhodnih kristjanov. Leto 1995 pa je še posebej zaznamovala okrožnica Ut unum sint (Da bi bili vsi eno). V njej papež Janez Pavel II. pravoslavne in reformirane kristjane prosi, naj še enkrat razmislijo o novih možnost izvajanja Petrovega primata.

Decembra prihodnje leto papež kot brata sprejme katolikosa Armencev Karekina I. Takole je takrat dejal: „Danes predvsem sprejemam brata, ki sem ga srečal v ljubezni in veselju. Ker naju vodi globoko občestvo, ki naju že združuje, Karekin in jaz upava, da bodo medsebojna srečanja teh dni prispevala k nadaljnjim korakom do polne edinosti.“

Z anglikanci in luteranci

Teden dni pred tem je papež v Vatikanu sprejel canterburyjskega nadškofa Georga Careyja. Po besedah Janeza Pavla II. naj bi ekumenska pot temeljila predvsem na spreobrnjenju srca in očiščenju spomina. Gre za pot, ki jo je začrtal že drugi vatikanski cerkveni zbor.

Tudi z luteranci so bili za časa pontifikata Janeza Pavla II. storjeni pomembni koraki na poti do edinosti. Med najpomembnejšimi je podpis skupne Deklaracije o opravičenju iz vere, ki sta jo podpisala Katoliška Cerkev in Svetovna luteranska federacija. Ta dokument je po papeževih besedah dragocen prispevek k očiščenju zgodovinskega spomina in skupnemu pričevanju. V zadnjem stoletju, je poudaril papež, so bili storjeni opogumljajoči koraki na ekumenski poti: „Naše stoletje je videlo vzcveteti in rasti seme ekumenskega gibanja, v katerega je Sveti Duh pritegnil člane različnih cerkva in cerkvenih skupnosti, da bi našle skupne poti dialoga za vzpostavitev polne edinosti.“

Ekumensko obarvan vstop v sveto leto

Leta 1999 je Janez Pavel II. obiskal Romunijo. Ob tem je prišlo do zgodovinskega objema s patriarhom Teoctistom. Nekaj mesecev zatem, v jubilejem letu 2000, je zapisal eno najlepših strani svojega pontifikata. 18. januarja, je utrujeni in oslabeli papež odprl sveta vrata v baziliki sv. Pavla izven obzidja. Ob njem je sta bila metropolit Athanasios in canterburyjski nadškof Carey.

Med pridigo je sveti oče iz globine svoje duše zaželel edinost med kristjani:

„Unitate, unitate: ta vzklik, ki sem ga slišal v Bukarešti med mojim obiskom, se mi vrača kot močan odmev. “Unitate, unitate”, kliče ljudstvo zbrano na evharistični slovesnosti. Vsi kristjani: katoličani, pravoslavni, protestanti, evangeličani, zakličimo skupaj: “Unitate, unitate”! Hvala za ta tolažilni glas naših bratov in sester.“

Prvi korak do ruskih vernikov

Pobudnik edinosti med kristjani Janez Pavel II. je večkrat obžaloval, da ni mogel obiskati Rusije. Potem ko ni bilo več prepovedi s strani Sovjetske zveze, pa je obisku nasprotoval moskovski pravoslavni patriarh. Vendar pa je sveti oče tudi v tej smeri naredil korake sprave. 28. avgusta 2004 so Aleksiju II. predali ikono Božje Matere iz Kazana, ki jo pravoslavni še posebej častijo.

Edinost je naprej Božji dar

Vse do zadnjih trenutkov svojega življenja si je Janez Pavel II. prizadeval za občestvo in k temu povabil tudi vernike v Kristusu.

23. januarja 2005 je ob začetku tedna za edinost kristjanov dejal takole: „Vedno bolj jasno je zavedanje, da je edinost najprej Božji dar, za katerega moramo neutrudno prositi v ponižnosti in resnici.“ In še enkrat je papež prosil Marijo, Mater Cerkve, naj nam pomaga preseči vsako oviro in čim prej doseči dar edinosti med kristjani.

P. Milan Žust o ekumenskem prizadevanju Janeza Pavla II.

Ekumenski vidik delovanja Janeza Pavla II. je izhajal iz Kristusovega ukaza: »Potrdi svoje brate v veri!« Ta ukaz je Janez Pavel II. v polnosti sprejel vse od začetka svojega papeževanja in ga razumel, kot da je izrečen njemu osebno, in si četrt stoletja prizadeval, da bi ga izpolnil. Vedno si je prizadeval, da bi utrdil odnose s tistimi vzhodnimi Cerkvami, s katerimi ni polnega občestva. V začetku vsakega leta je dajal svoja navodila za teden molitve za edinost kristjanov. Po zgledu svojega predhodnika Pavla VI. je obiskoval pravoslavne patriarhe ali jih sam gostil v Vatikanu.

O ekumenskem prizadevanju Janeza Pavla II. smo se pogovarjali s sodelavcem Papeškega sveta za spodbujanje krščanske edinosti, p. Milanom Žustom, ki je izpostavil naslednja ekumenska dejanja poljskega papeža:

Papež Janez Pavel II. je leta 1995 napisal dve zelo pomembni ekumenski besedili: v okrožnici z naslovom Ut unum sint (Da bi bili vsi eno) je obširno razložil, kakšna naj bi bila drža katoliške Cerkve v odnosu do drugih kristjanov – med drugim jih je povabil, da bi skupaj iskali odgovore na odprta vprašanja, tudi kar zadeva papeško službo. V apostolskem pismu Orientale lumen (Luč z Vzhoda) pa je pokazal, kako si krščanski Vzhod i Zahod lahko izmenjata darove.

Zanimivo je tudi, da je bil Janez Pavel II. prvi papež ki je obiskal katero od dežel, kjer je večinsko prebivalstvo pravoslavne veroizpovedi. Še posebej uspešen je bil njegov obisk v Romuniji (maj 1999), kjer so ga zelo dobro sprejeli tudi pravoslavni verniki, še posebej Patriarh Teoktist.

Mòčno ekumensko znamenje pa je tudi to, da je v svoji kapeli v Apostolski palači dal narediti mozaično poslikavo, ki tako vsebinsko kot likovno predstavlja odprtost do krščanskega vzhoda: delali so jo skupaj katoličani in pravoslavni, na njem so upodobljeni tako katoliški kot pravoslavni svetniki, podobe pa se navdihujejo v vzhodni krščanski ikonografiji.“

Janez Pavel II. je predvsem v drugi polovici svojega papeževanja dal zelo velik poudarek dialogu med kristjani, predvsem s pravoslavnimi. To je razvidno tako iz prej omenjenih poudarkov, kakor tudi iz mnogih drugih srečanj, govorov, dejanj.

Vedno bolj se je zavedal ran ki so jih povzročili razkoli med kristjani in je iskal vsako priložnost, da bi na tak ali drugačen način pokazal svojo skrb in prizadevanje za edinost med kristjani. Pri vsakem pomembnejšem dogodku je želel, da so prisotni tudi predstavniki drugih krščanskih veroizpovedi: pri medreligioznem srečanju za mir v Assisiju, pri odprtju jubilejnega leta 2000, in podobno. Poleg tega je skoraj pri vsakem apostolskem potovanju bilo tudi srečanje s predstavniki drugih veroizpovedi,“ nam je še povedal p. Žust, ki ga je pri ekumenskem delovanju Janeza Pavla II. med drugim najbolj nagovorilo to, da si je kljub pomanjkanju časa vendarle vzel čas tudi za osebna srečanja s predstavniki drugih krščanskih veroizpovedi.

„Poleg drugih se je srečal tudi z velikim pravoslavnim teologom Olivier-em Clement-om, ki je bil moj profesor med študijem v Parizu. Ta je bil eden redkih pravoslavnih, ki jih je Papež Woytila povabil, da napišejo razmišljanje za križev pot, ki ga je vsako leto vodil ob rimskem Koloseju.

Sicer pa je Janez Pavel II tudi na razne druge načine podpiral osebna srečanja med pripadniki raznih krščanskih veroizpovedi. Poleg prej naštetih primerov naj omenim tudi to, da je Janez Pavel II želel v Rimu nek dom, kjer bi se pravoslavni in katoliški izobraženci in umetniki iz bivših komunističnih dežel lahko srečevali in spoznavali. Prav to poslanstvo že skoraj 20 let vrši Center Aletti, ki ga je Papež sam blagoslovil. Tisti ki v njem živimo in delamo danes, smo zelo hvaležni Bogu, da lahko nadaljujemo poslanstvo, katerega pobudnik je bil prav on, in katerega temeljna značilnost so prav osebna srečanja, ki izhajajo iz srečanja s Kristusom in vodijo k njemu.“ Tako o ekumenskem prizadevanju Janeza Pavla II. razmišlja sodelavec Papeškega sveta za spodbujanje krščanske edinosti, p. Milan Žust.

Medverski dialog

Odnos do Judov

Janez Pavel II. je veliko pisal in govoril o odnosu Cerkve do Judov, ki jih je imenoval 'naši starejši bratje'. Med svojimi obiski se je pogosto poklonil žrtvam holokavsta. Bil je prvi papež, ki je obiskal koncentracijsko taborišče v Auschwitzu na Poljskem leta 1979 in prvi papež, ki je obiskal rimsko sinagogo leta 1986. Leta 2000 je obiskal spominski park holokavsta Yad Vashem v Izraelu in molil ob Zidu objokovanja v Jeruzalemu, enem najsvetejših krajev judovskega naroda in tako spodbudil k spravi med kristjani in Judi. V špranjo v Zidu objokovanja je odložil list papirja, na katerem je Boga prosil odpuščanja za trpljenje Judov. V Yad Vašemu se je spomnil na 6 milijonov Judov, pokončanih v nacističnih taboriščih in žrtvah nacističnih čistk med drugo svetovno vojno. Karol Wojtila je osebno poznal nekatere izginule Jude, saj je bilo njegovo življenje v mladosti prežeto tudi z judovsko kulturo, ki je bila značilnost predvojne Poljske. Na omenjenem svetem judovskem kraju je papež vzkliknil: „Želimo se spominjati. Želimo se spominjati z namenom, da bi zagotovili, da zlo ne bi nikoli več prevladalo, kot se je zgodilo milijonom nedolžnih žrtev nacizma.“ Vprašal se je: „Kako je mogel človek tako globoko sovražiti človeka?“ In odgovoril: „Zato ker je prišel do točke, da je sovražil Boga. Samo brezbožna ideologija je lahko načrtovala in izvajala iztrebljanje vsega naroda.“ Judje v Izraelu in zunaj njega so to romanje Janeza Pavla II. spremljali z veliko ganjenosti in v njem videli simbolično sporočilo sprave, ki si je pred stoletjem ali še manj ni bilo možno niti zamišljati.

Obisk mošeje

Janez Pavel II. je bil prvi papež, ki je vstopil v neko mošejo. To se je zgodilo maja 2001 v Damasku. Že leta 1985 pa se je v Casablanci srečal z več tisoč mladimi muslimani in jih imenoval „Bratje v Abrahamu.“ Njegovo trdno stališče proti vojni in zlorabi Božjega imena za opravičevanje vojn je tudi v muslimanskem svetu Janeza Pavla II. postavila za politično in moralno avtoriteto.

Medversko molitveno srečanje za mir v Assisiju

Papež Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata šestkrat obiskal Frančiškovo mesto Assisi. Od tega so bili kar trije obiski namenjeni izključno molitvi za mir v Duhu Assisija. Poleg leta 1986, ko je tam zbral pripadnike vseh verstev, da so skupaj molili, vsak v okviru svoje vere, je leta 1993 s škofi in verskimi voditelji iz nekdanje Jugoslavije molil za mir v teh deželah, nazadnje pa je Assisi obiskal leta 2002, ko so se tam znova zbrali voditelji svetovnih verstev. Papež je govoril o miru, ki je božji dar v Kristusu. Delo za mir je primerjal z delavnico, ki je odprta za vse, ne samo za strokovnjake. Mir je namreč skupna odgovornost vseh. Leta 2002 je dejal: »Želimo dati svoj prispevek miru, da bi oddaljili oblake terorizma, sovraštva oboroženih spopadov, oblake, ki so se v zadnjih mesecih nakopičili nad obzorjem človeštva … Tema se ne razpršuje z orožjem, tema se izgublja, če prižigamo luč …«

Vsekakor pa med najodmevnejšimi pobudami Janeza Pavla II. na področju medverskega dialoga ostaja medversko molitveno srečanje za mir leta 1986 v Assisiju. Letos obhajamo že 25. obletnico tega srečanja. Frančiškanski provincial p. Stane Zore je za naš radio povedal, kaj je Janeza Pavla II. spodbudilo, da je sklical molitveni dan in ga v Assisiju znova ponovil leta 2002.

Mislim, da je papeža Janeza Pavla II. k odločitvi, da k molitvi za mir povabi različne predstavnike velikih svetovnih verstev, vodilo več dejavnikov. Prvi je vsekakor papeževa dialoška naravnanost in veliko spoštovanje drugih verstev, ki jo lahko zasledimo že v njegovem otroštvu. Takrat je prijateljeval tudi z Judom Jerzyjem. Ob koncu osnovne šole sta morala narediti sprejemni izpit za gimnazijo. Prijatelj je stanoval blizu šole, zato je šel navsezgodaj gledat rezultate, da bi jih sporočil svojemu prijatelju Karolu. Pa je ravno takrat ministriral. Jerzy se je odpravil v cerkev, kjer ga je neka ženska opazila in ga grobo vprašala, zakaj je kot Jud oskrunil cerkev. Wojtyła je takoj po maši stekel za prijateljem. Prav nič ga niso zanimali rezultati sprejemnega izpita, ampak samo, kaj je prijatelju rekla ta gospa. Ko je slišal odgovor, je užaloščen dejal: „Kaj ne ve, da smo otroci istega Boga?“

Drugo dejstvo, ki ga moramo pri presoji te odločitve upoštevati, pa je, da je bil pokojni papež velik poznavalec človeka in je vedel, da ljudje sami iz sebe v prizadevanju za mir ne pridemo dlje kot do kompromisov, ki so vsi bolj ali manj kratkega daha. Mir, ki ga svet ne more ustvariti, je Božji dar. In zato je v najavi tega srečanja razodel tudi namen: „Da bi bili skupaj, da bi molili drug ob drugem, da bi Boga prosili za dar, ki ga danes vse človeštvo najbolj potrebuje, da bi preživelo: za mir.“ In papež, ki je bil velik molivec, je s to gesto želel pokazati svetu, da v molitvi za mir v resnici lahko postanemo otroci istega Boga, čeprav ohranimo vsak svojo identiteto.

Assisi pa je bil izbran zaradi svetega Frančiška. Skozi osemsto let od Frančiškovega življenja je Assisi postal mesto – simbol, Frančišek pa svetnik, ki je po eni strani resnično znan vsemu svetu, po drugi pa nikoli ne razdvaja in ne budi nasprotij.

Seveda se je papež Janez Pavel II. tudi zavedal, da je ta pobuda lahko predmet nesporazumov in nerazumevanja, zato je precej dolgo okleval, preden se je odločil zanjo. Pri odločitvi je bistveno pripomogel tudi sedanji papež Benedikt XVI., takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, ko mu je pri nekem kosilu, ko sta se pogovarjala tudi o tem vprašanju, izrazil svoj absolutno pozitiven odnos do tega srečanja.

Ni miru brez pravičnosti - ni pravičnosti brez odpuščanja, je bilo osnovno sporočilo, ki ga je zapisal v poslanici za svetovni dan miru, 1. januarju 2002, potem ko so teroristi nekaj mesecev prej napadli ZDA. O prizadevanju Janeza Pavla II. za mir smo se pogovarjali tudi z nekdanjim dolgoletnim urednikom slovenskega programa Radia Vatikan, p. Janezom Srako. Med prizadevanji Janeza Pavla II. za mir omenja tudi njegovo odločitev, da podpre samostojno Slovenijo. Druga taka odločitev je bila po napadu islamskih teroristov na ZDA, p Sraka pa je spomnil tudi na pozive Janeza Pavla II. za mir, ko so se ZDA odločile za vojaško posredovanje v Iraku.

Cerkvena gibanja

Papež Janez Pavel II. je bil prvi papež, ki je k sebi v Vatikan povabil vsa cerkvena gibanja in skupnosti. To se je zgodilo na predvečer binkošti leta 1998.

Poleg hierarhije tudi karizme

Po besedah Janeza Cerkovnika iz Prenove v Duhu je bilo to prvo srečanje papeža z gibanji čista novost, enkratnost v dotedanji zgodovini Cerkve. S tem je Cerkev gibanja uradno priznala in jim dala svoje mesto. Papež se je takrat izrazil, da se je Cerkev zopet odprla in pokazala na karizmatični vidik Cerkve. Torej ne gre le za hierarhijo, ampak tudi karizmo. „Tako kot vsak svetnik je tudi papež s tem svojim dejanjem pokazal to odprtost do vsega dobrega, kar Sveti Duh prebuja v Cerkvi. Zato je tudi brez zadržkov povabil vsa gibanja na ta, kot je sam dejal, velik binkoštni dogodek“, poudarja Cerkovnik.

Sodelujte med seboj!

Glavna stvar, ki jo je gibanjem položil na srce, je bila njegova prošnja, da začnejo med seboj sodelovati pri skupnem poslanstvu Cerkve. Papež je jasno povedal, da Cerkev računa na gibanja in da so novo upanje zanjo pri njenem misijonskem poslanstvu v tem sekulariziranem svetu. Zato je ustanoviteljica Gibanja Fokolarov Chiara Lubich na koncu papežu obljubila takole: „Ker je naša posebna karizma edinost, si bomo prizadevali, da z vsemi našimi silami prispevamo k njeni polni uresničitvi“, je povedal Pavle Snoj iz omenjenega gibanja. „Od takrat naprej se je začelo dejavno sodelovanje med gibanji. Lahko bi rekli, da je papež Janez Pavel II. preroško videl vlogo gibanj, nas povezal in usmeril v to, kar želi Cerkev“, je še dejal Janez Cerkovnik.

Marijanski profil poleg Petrinskega

Papež JP II., ki je zelo cenil teologa von Balthasarja, je z njim trdil, da obstaja v Cerkvi poleg Petrinskega profila, to je hierarhija, tudi Marijanski profil, ki ga predstavljajo gibanja, ki so začrtala novo podobo Cerkve. Kristusova Cerkev je namreč osnovana na apostolih in prerokih, na službi in karizmi. Papež je trdil, da sta v Cerkvi oblast in karizma sobitni: institucija in karizma, služba in svetost sta neločljivo povezani v istem izviru (ker prihajata iz Svetega Duha) in v istem cilju (ker vodita k edinosti), med njima pa vlada trinitarični odnos, odnos medsebojne ljubezni, služenja, kajti marijansko počelo potrebuje petrinsko, ker ga mora ta odobriti, preučiti, petrinsko pa potrebuje marijansko počelo zaradi njegove plodnosti, živahnosti, širjenja, tistega nečesa živega, kar daje, da je Cerkev lepša.

Ljubezen – navdihujoča iskra celotnega gibanja

Janez Pavel II. je večkrat tudi obiskal večja srečanja Gibanja Fokolarov, pa tudi center gibanja v Rocca di Papa. Pavle Snoj je med drugim omenil obisk papeža  centra gibanja fokolarov avgusta leta 1984. Med drugim je rekel, da je ljubezen »navdihujoča iskra« vsega, kar nosi ime Gibanja fokolarov, da je v gibanju našel »korenitost ljubezni« in da v tem gibanju opažate podobo pokoncilske Cerkve. Zato je na koncu vzkliknil: »Rastite in množite se!«

Cerkev po svetu, Papež in Sveti sedež
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...