Ljubljana, nedelja, 25. avgust 2019, 18:39

Stališče Katoliške Cerkve do presajanja in darovanja organov

Srce
Foto © Wikipedia

Na Tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference so s pomočjo strokovnjakov pripravili odgovore na novinarska vprašanja povezana s presajanjem in darovanjem organov.

Kakšen je odnos vere do darovanja organov; je na tem področju kaj spornega? Morda vam je znan odnos drugih verstev do tega vprašanja?

Darovanje organov je za vernika izraz solidarnosti in dejanje ljubezni, saj gre za konkretno pomoč bližnjemu v stiski. Pri tem je odločilna svobodna privolitev darovalca. V kolikor gre za živega darovalca, je pri tem potrebno upoštevati, da darovalec ne sme utrpeti hude in nepopravljive škode v zvezi z zdravjem ter da morata biti telesna in psihološka škoda in tveganje darovalca sorazmerna z dobrim, ki ga želimo doseči pri prejemniku. V kolikor gre za mrtvega darovalca, mora biti smrt zanesljivo ugotovljena. Potrebno je upoštevati pieteto do mrtvega telesa. Človeški organi ne smejo biti predmet trgovine, ampak morajo biti predmet zastonjske podaritve. Cerkev darovanju organov ne nasprotuje, v kolikor so izpolnjena osnovna etična merila.

Podobno je tudi v drugih religijah. Judovstvo in islam zagovarjata, da je za rešitev človeškega življenja potrebno narediti vse, kar je mogoče. V hinduizmu so presajanju organov manj naklonjeni, saj se po njihovem nauku lahko samo nedotaknjeno telo po smrti prikaže pred božanstvi, da je lahko sojeno. Za budiste telo nima svete vrednosti, zato je za rešitev življenja umrlemu dovoljeno vzeti organe in jih darovati človeku v nevarnosti.

Presaditev organov in tkiv je sodoben način zdravljenja, s katerim je bilo rešenih že veliko življenj. Uspešno se izvaja tudi v Sloveniji. Za darovanje organov je pomembno, da so ljudje s tem seznanjeni, da to podpirajo. Ste mnenja, da so informacije o darovanju dovolj jasne in prisotne tudi v verskih krogih?

Študentje teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani se s podobnimi vprašanji srečujejo pri študiju in jih vrednotijo s krščanskega stališča. Ob boljšem poznavanju problematike se razblinijo marsikakšni strahovi in negotovosti.

Se vam zdi v primeru presaditve pomembno, kdo komu daruje organ? Ali bi bilo z vidika vere lahko sporno, če bi npr. katoličan dobil srce muslimana?

Darovanje organa mora biti svobodno in zastonjsko, namenjeno mora biti sobratu, sosestri v življenjski nevarnosti, ne glede na njegov spol, vero ali narodno pripadnost. Pri tem je odločilno to, da telo prejemnika sprejme darovani organ in da ga ne zavrne. Verska opredelitev darovalca pri tem ne igra in ne sme igrati nikakršne vloge. Odločilen je medicinski kriterij in pravična razporeditev darovanih organov, ki upošteva enakost ljudi.

Mrtvi darovalec daruje srce nekomu, ki ga »potrebuje«. Kaj se, po vašem mnenju dogaja v duši prejemnika? Se obe duši povežeta?

S smrtjo se konča osebno človekovo bivanje na Zemlji. Po zemeljski smrti se njegovo življenje – tako upamo – nadaljuje pri Bogu. Posameznikovo osebno življenje je tako v polnosti združeno z njegovim Stvarnikom. V telesu torej ne ostane del njegove duše, tako da ni nevarnosti za medsebojno povezavo med dušo pokojnega darovalca in dušo živečega prejemnika. Gre za telesni organ, ki bi sicer propadel; z možnostjo presaditve, pa »služi« človeku v nevarnosti, da lahko nadaljuje svoje zemeljsko življenje.

Danes se veliko govori tudi o prenosu energije in ne samo materialnega organa pri presaditvi. Kako menite o tem?

Ne vemo natančno, o kakšni energiji govorite. Mislimo, da je o tem zelo težko kaj tehtnega povedati. Dostikrat gre verjetno bolj za psihološko obremenjenost prejemnika, ki se počuti nelagodno zaradi presaditve organa iz mrtvega telesa. V tovrstnih trenutkih stiske je potrebno poskrbeti za psihološko in duhovno pomoč prejemniku.

Prejemniki velikokrat želijo navezati stik s sorodniki darovalcev. Razlog za to željo je gotovo hvaležnost darovalcu. Po drugi strani pa je prisoten tudi strah, da bi se ustvarile obremenjujoče povezave. Kaj menite o stikih prejemnika organa z družino umrlega darovalca?

Mislimo, da je bolje, da darovalec ostane anonimen. Prejemnik mora na novo sprejeti svoje telo. Odnosi s pokojnikovimi sorodniki bi bili v tem procesu lahko obremenilni za obe strani. Prav je, da prejemnik čuti hvaležnost do darovalca.

Ali je darovanje organov po vašem mnenju »tema«, o kateri bi duhovniki lahko spregovorili v pridigi?

Poslanstvo duhovnikov je, da ljudem pokažejo na odrešenjsko razsežnost Jezusovega nauka. Jezusovo razdajanje je za kristjane temeljno vodilo njihovega življenja. V tem kontekstu je mogoče spregovoriti tudi o darovanju organov in o tem, kako lahko človek pomaga ljudem v stiski, tako v času zemeljskega življenja kot tudi po smrti. Gre za bratsko medsebojno povezanost in solidarnost, za ljubezen, torej za osnovno sporočilo evangelija.

Znanost se na tem področju zelo hitro razvija. Če in katere meje vidite pri darovanju organov?!

Odločilna meja v primeru, da gre za posmrtno darovanje (ex cadavere), je, da je zanesljivo ugotovljena smrt posameznika. Moralno nedopustno bi bilo, če bi začeli s procesom presajanja organov še preden bi bil posameznik dejansko mrtev. V primeru živega darovalca je potrebno upoštevati zgoraj navedene etične kriterije: svobodna privolitev, zastonjskost darovanja, spoštovanje fizičnega življenja darovalca in prejemnika (tveganje mora biti sorazmerno z možnostjo uspeha, prav tako pa ne sme biti ogroženo življenje darovalca), varovanje osebne identitete prejemnika. Etično nedopustno bi bilo presajati možgane ali spolne žleze, saj zagotavljajo osebno in spočetveno identiteto posameznika. Prav tako je s stališča Katoliške Cerkve etično nedopustno darovanje spolnih celic, saj tako dejanje bolnemu človeku ne pomaga pri premagovanju njegove bolezni, ampak je namenjeno posredovanju novega življenja.

Se vam zdi, da je darovanje po smrti v javnosti še vedno bolj ali manj etično sporno?

Med ljudmi je veliko nejasnosti in strahov, ker mnogi problematiko premalo poznajo. Česar se človek boji, tisto po navadi tudi vrednostno negativno presoja.

Se morda etični problemi spreminjajo? Torej se odvijajo bolj v naših glavah, kot v resničnosti?

Etična dilema je vedno ista: kako naj živim, da bom delal prav, da bom delal dobro. Razvoj tehnike in človekovega spoznanja v etično presojo prinaša nove probleme. Etika je stvar svobodne in odgovorne odločitve, ki jih človek sprejema na osnovi spoznanja in vrednotenja. Vrednotenje je odvisno od tega, kakšen pogled ima človek na smisel življenja in na mesto človeka v svetu. Etično presojanje je nekaj osebnega, nekaj človekovega, vendar to ne pomeni, da je nekaj poljubnega in spreminjajočega se. Temeljni etični principi so v vseh kulturah podobni. Različne oblike zlatega pravila (Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim (Mt 7, 12)!) najdemo domala v vseh oblikah človeške kulture.

Kaj so po vašem mnenju realni ali še nerešeni etični problemi darovanja po smrti?

O tem smo spregovorili že zgoraj. Gre predvsem za vprašanje nedvoumne določitve človekove smrti. Človek mora biti dejansko mrtev, njegovo zemeljsko življenje mora biti zaključeno, šele potem se lahko začne transplantacija. Potrebno je upoštevati pokojnikovo željo ali pa željo njegovih zakonitih zastopnikov. K darovanju nihče ne sme biti prisiljen, še zlasti če ima glede tega moralne pomisleke. Prav je, da so ljudje celostno obveščeni in da imajo zagotovilo, da se bo poseg v njihovo telo začel šele po tem, ko bodo zaključili svojo zemeljsko pot.

Kaj menite o darovanju za časa življenja?

Tudi tukaj je potrebna svobodna privolitev posameznika in zastonjskost darovanja. To je eno od najbolj plemenitih dejanj konkretne oblike pomoči in ljubezni do bližnjega.

V sodobnem času nam zelo primanjkuje duševne stabilnosti, harmonije v naši notranjosti. Tudi vera je kljub svojemu velikemu vplivu ob hudih problemih v sociološkem pomenu nemočna. Ali menite, da lahko z razmišljanji o medsebojni pomoči tudi preko darovanja delov svojega telesa upamo na boljše medsebojne odnose v širši družbeni sferi, pa tudi v osebni sferi, in s tem na večjo kvaliteto življenja?

Konkretna dejanja vplivajo tudi na duhovno in medosebnostno ozračje v naši družbi. Plemenita dejanja ustvarjajo ozračje dobrote in medsebojne povezanosti, ki jo današnji, dostikrat preveč vase zagledani človek, še kako potrebuje.

Pri vsakem zdravljenju je potrebno poudariti tudi preventivo nastanka bolezni. Kakšna so vaša priporočila za zdravo življenje?

Človek je po krščanskem razumevanju sestavljen iz telesa, duše in duha. Skrb za zdravo življenje je potrebno gojiti na vseh teh treh razsežnostih življenja. Na področju telesnega je potrebno skrbeti za zdravo prehrano, za gibanje, za počitek … Na področju duševnega življenja je pomembno (s)poznati svoj čustveni svet, sprejeti samega sebe in se potruditi za dobre medsebojne odnose … Končno in ne nazadnje pa nikakor ne smemo pozabiti na duhovno dimenzijo, na molitev, meditacijo, tišino …Če je duhovni temelj na prvem mestu in dovolj intenziven, se bosta tudi drugi dve razsežnosti harmonizirali.

Ne spreglejte: