Ljubljana, sreda, 21. november 2018, 19:07

Plebiscit pred 20 leti utrl pot osamosvojitvi

Ljudsko slavje po razglasitvi rezultatov plebiscita, 23.12.1990, foto © Tone Stojko, hrani MNZS
Na volišču
Foto © Tone Stojko, hrani MNZS

"Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?"

Danes, 23. decembra mineva 20 let od plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Skoraj soglasna podpora plebiscitu - za osamosvojitev se je izreklo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev oz. 95 odstotkov udeleženih volivcev - je omogočila priprave na dejansko osamosvojitev Slovenije pol leta pozneje, junija 1991.

Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo: „Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?“ Rezultati so bili uradno razglašeni 26. decembra, zato je ta dan državni praznik dan samostojnosti.

Na večer, 23. decembra leta 1990 je pri Sv. Jakobu nad Medvodami potekalo prvo srečanje slovenskih pomladnikov. V večernih urah se je pri omenjeni cerkvici zbrala množica obiskovalcev, ki so v mrazu, snegu in ledu ob kresu nestrpno čakali rezultate plebiscita. Malo po polnoči se jim je pridružila večina ministrov prve demokratično izvoljene slovenske vlade na čelu s predsednikom Lojzetom Peterletom. V spomin na to nepozabno doživetje in ob novem državnem prazniku so se organizatorji odločili, da vsako leto počastijo ta dan. Tako so zaživela vsakoletna decembrska srečanja pri Sv. Jakobu.

Danes sicer praznujemo tudi dan ustavnosti, saj je bila 23. decembra 1991 sprejeta slovenska ustava.

Škof Anton Jamnik ob 20. obeltnici plebiscita

„Adventni tedni leta 1990 so bili za slovenski narod še posebnega pomena. To je bil advent slovenskega naroda saj se je v tistih dneh dopolnil čas, ko naj bi se odločili za samostojno državo. Pri tem je dejavno sodelovala tudi Cerkev na Slovenskem, tako verni laiki kot vodstvo Cerkve,“ je ob 20. obletnici plebiscita zapisal pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik, del njegovega zapisa objavljamo v nadaljevanju.

Komisija Pravičnost in mir je pod vodstvom njenega predsednika dr. Antona Stresa pripravila posebno "Izjavo o plebiscitu". V njej je posebej poudarjena pravica do samoodločbe, opozarja pa tudi na odgovornost, preudarnost, pogum, pomen narodne zavesti. Izjava odklanja strah in neodločenost, pa tudi zastraševanje s strani zveznih ustanov, kot sta policija in armada. Izjava je obsodila tudi nekatera domača sredstva javnega obveščanja, ki so sejala dvom, omahljivost in zagovarjala pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom.

"Komisija želi poudariti, da gre za eno najpomembnejših in najodločilnejših dejanj iz zgodovine našega naroda. Malokatero dejanje iz preteklosti se lahko primerja z njim. Imeli bomo edinstveno priložnost, da vsemu svetu povemo našo zahtevo in našo pravico do samostojnosti. Ko so naši predniki stoletja ohranjali naš jezik in kulturo, so nas pripravljali tudi za ta trenutek. Od izida plebiscita bo v veliki meri odvisna vsa naša bližnja, mogoče pa tudi daljna prihodnost. Dejanje plebiscita zahteva torej skrajno odgovornost. Komisija ne misli spodbujati nobene neodgovornosti in zaletavosti. Toda prav tako odklanja kakršnokoli širjenje strahu in neodločnosti. Zastraševati so nas začeli nekateri predstavniki zveznih ustanov, kot sta policija in armada. To ni prvič. Huje je, da se tudi v nekaterih naših sredstvih javnega obveščanja že pojavljajo glasovi, ki sejejo dvom, omahljivost in zagovarjajo tako pretirani previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom, temveč so povezani s preračunljivostjo in dobičkarstvom. To lahko izhaja iz tistega praktičnega materializma, ki se je pripravljen odpovedati osebnemu dostojanstvu in časti za večje gmotno udobje, ki je v tem primeru povrh še zelo negotovo. Tako početje ima komisija za skrajno škodljivo, nemoralno in demoralizatorsko. Tudi če bi na plebiscitu izglasovana samostojnost za določen čas zahtevala kakšno gmotno žrtev, ne sme biti nobenega dvoma, da moramo pred snovne koristi postaviti življenje v časti in dostojanstvu, žrtve pa moramo prenašati solidarno. Zato se na plebiscitu ne bomo izrekali samo za samostojnost ali proti njej, temveč si bomo s tem dejanjem pisali tudi spričevalo o narodni zavesti in pogumu."

Slovenska škofovska konferenca je na svoji redni seji 11. decembra 1990 posebno pozornost posvetila odločitvi Skupščine Republike Slovenije za plebiscit. Škofje so sprejeli izjavo z naslovom "Zrelo, modro, pogumno". Tudi v tej izjavi je poudarjeno, da škofovska konferenca podpira parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije.

"Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Čeprav se zavedamo, da naša pot v prihodnost ne bo lahka in bo zahtevala velika prizadevanja za duhovno, družbeno in gospodarsko prenovo, odločno zavračamo vsako širjenje malodušja, strahu ali obupanosti. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in božjo pomoč je edina prava pot v prihodnost."

Obe izjavi jasno dokazujeta, kako zelo je bilo potrebno poudariti odgovornost vseh državljanov, ko gre za tako pomembno dejanje na poti v samostojno državo. To je bilo še toliko bolj pomembno zato, ker so ljudje v prejšnjem sistemu bili predvsem pasivni člani družbe saj se večina ni mogla in ni smela aktivno vključevati v družbeno dogajanje. Poleg tega pa država, v kateri so živeli, ni bila nikoli zares njihova, niso bili nanjo ponosni, niso se mogli čutiti odgovorni zanjo. Obe izjavi zato posebej izpostavita pomen tega državotvornega dejanja in odgovornost vsakega posameznika. Izjavi tudi jasno kažeta na to, da v predplebiscitnem času stvari le niso bile tako jasne in enotne. Nekateri mediji in politiki na pomembnih položajih so sejali dvom, negotovost in strah. Prav zato je bilo stališče Cerkve, ki je bilo povsem nedvoumno, še toliko večjega pomena saj je sooblikovalo javno mnenje in vlivalo ljudem poguma in odločnosti.

Razglasitev samostojne države Slovenije

Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije so se po odlično uspelem plebiscitu vedno bolj intenzivno nadaljevale. Slovenski škofje so ob vseh pomembnejših priložnostih poudarjali pomen tega zgodovinskega trenutka na katerega so čakale že mnoge generacije. Sprejemali so različne obiske iz tujine pa tudi mnoge predstavnike domačega političnega življenja.

Ko je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar obveščen, da bo najkasneje 26. 6. 1991 Republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojno državo Slovenijo, je župnijskim uradom in samostanom poslal posebno pismo v katerem jih vabi, da se v svojem kraju dejavno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega trenutka:

"Dušnim pastirjem priporočam, da svoje vernike na ta dan razglasitve samostojnosti duhovno pripravite. O pomembnosti tega dogodka tudi v cerkvi spregovorite primerno besedo in vernike povabite k molitvi za domovino. Na dan razglasitve ali na prvi primerni dan naj bo po vseh župnijskih cerkvah maša za domovino. K maši povabite tudi zastopnike krajevnih oblasti. Duhovniki in verniki naj sodelujejo v domačem kraju pri zunanjih pripravah in pri slovesnosti. Na dan in ob uri, ki bo sporočena po sredstvih javnega obveščanja, naj zazvonijo zvonovi vseh cerkva, posebno župnijskih. V krajih, kjer bodo podobno kot v Ljubljani zasadili lipo, naj jo duhovnik blagoslovi."

Podobno pismo sta poslala tudi mariborski ordinarij dr. Franc Kramberger in koprski ordinarij Metod Pirih.

Slovenska škofovska konferenca je ob razglasitvi samostojne Slovenije pripravila posebno izjavo, v kateri je povabila vernike k molitvi in odgovornemu vključevanju v graditev mlade države.

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo

Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.

23. 12. 1990 / Plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji

"Ideja o plebiscitu, kot možnem načinu osamosvojitve se je v letu 1990 pojavila večkrat. Demos ga je januarja 1990 predvidel v programu z naslovom Deklaracija o samoodločbi. 4. oktobra istega leta je plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti v skupščini, sicer neuspešno, predlagala opozicijska Socialistična stranka Slovenije," najdemo zapisano na spletni strani Slovenska pomlad Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Ideja o plebiscitu je bila zopet aktualna v Poljčah, 10. novembra. Na posvetu poslancev Demosa je bil sprejet predlog piscev ustave Petra Jambreka, Toneta Jerovška in Tineta Hribarja o plebiscitu. DEMOS je sicer sprva razmišljali o referendumu o novi slovenski ustavi, ki bi Slovenijo že opredelila in razglasila za samostojno državo, kar pa v tistem času ni bilo realno izvedljivo.

Po kratkotrajnih usklajevanjih je Skupščina Republike Slovenije 6. decembra 1990 na skupni seji vseh treh zborov sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Zanj so glasovali 204 delegati, proti ni bil nihče, štirje so se vzdržali.

Poleg zakona o plebiscitu je bil izglasovan še Razglas državljanom Republike Slovenije, v katerem je Skupščina RS pozvala volivke in volivce k udeležbi na plebiscitu in pojasnila pomen plebiscita in odločitve za samostojno in neodvisno državo.

Tik pred sejo parlamenta je bil dosežen in podpisan Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. O besedilu sporazuma, ki ga je predlagala in prvi osnutek napisala Spomenka Hribar, je ustno poročal predsednik ustavne komisije, objavljen je bil 11. decembra v skupščinskem Poročevalcu, skupaj z ostalimi plebiscitnimi dokumenti.

Istega dne je bil sprejet tudi predlog predsedstva, vlade in dveh poslanskih klubov o potrebnem številu glasov potrebnih za uspešnosti referenduma. Za pozitiven rezultat bi morala glasovati večina vseh glasovalnih upravičencev.

6. decembra so delegati vseh treh zborov Skupščine RS sprejeli še dva dokumenta. Izjava o dobrih namenih, je manjšinama in pripadnikom drugih narodnosti s stalnim bivališčem v Sloveniji zagotavljala vse z ustavo določene pravice na področju kulturnega in jezikovnega razvoja in možnost za pridobitev državljanstva, če to želijo. Sprejeta je bila še Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, v kateri je Slovenija izrazila željo, da postane enakopravna članica Sveta Evrope.

23. december 1990 ob 7. uri so se odprla volišča po vsej državi in pred volivci je bil listek z vprašanjem: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Ob volilni udeležbi več kot 93 % volilnih upravičencev oz. 1.361.738 volivcev je na zastavljeno vprašanje pritrdilno odgovorilo 1.289.369 volivcev oz. 88,5% vseh glasovalnih upravičencev, proti jih je bilo 57800.

26. decembra 1990 je Skupščina RS na slavnostni seji vseh treh zborov razglasila izide glasovanja na plebiscitu.


Ne spreglejte: