Ljubljana, sreda, 24. april 2019, 02:06

Pevci iz Tepanj

Pevci iz Tepanj, foto © Vesna Sever
0:00
0:00
Pevci iz Tepanj
Foto © Vesna Sever

"Če bomo mi ohranili ljudsko pesem, jo bodo potem tudi naši otroci."

V oddajah iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te enkrat mesečno pripravimo t.i. portretne oddaje, v katerih predstavimo pevce, njihov način petja, pesemski repertoar, narečne pripovedi, šege in navade ter utrip kraja od koder prihajajo. Tokrat smo gostili pevce iz Tepanj.

Naše glasbeno-dokumentarne oddaje, namenjene slovenski ljudski glasbi, so zveste t.i. izvirnemu, neprirejenemu glasbenemu in govornemu še živemu izročilu vseh delov Slovenije, tudi izročilu zamejskih Slovencev ter slovenskih izseljencev.

V evropskem prostoru smo Slovenci eden redkih narodov, ki še lahko povezujemo živo, neposredno ljudsko izročilo s tako imenovanim oživljenim, poustvarjenim. Slovenko ljudsko glasbo danes po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu ohranjajo preprosti ljudje, bodisi doma, ko se zberejo na praznovanjih, vedno več pa je organiziranih skupin, ki na preprost in iz tradicije izvirajoč način, poustvarjajo ljudske pesmi.

Po gradivo za sobotno oddajo smo se odpravili v Tepanje. Kraj leži ob avtocesti med Celjem in Mariborom. Sodi v občino Slovenske Konjice. V kraju imajo šolo do petega razreda, vrtec, ponosni pa so tudi na podružnično cerkev Svete družine, ki spada pod župnijo Sveti Jurij. Cerkev je mlajše pozidave, iz leta 1972, obnovljena pa je bila leta 2002. Gre za malce večjo kapelico, ki je svoje mesto v Tepanjah dobila zato, ker je v Slovenskih Konjicah neki gospod kupil zemljo, na kateri je bila kapelica. Ker mu ta ni bila po godu, jo je hotel odstraniti. Takratni župan in arhidiakon sta se dogovorila, da jo lahko poruši, če ta dobi svoje mesto drugje.

Nad Tepanjem se dviga majhen hribček, Tepanjski vrh, na katerem je bil rojen znani knezov škof, dr. Mihael Napotnik. Iz Tepanj pa izhajajo tudi trije duhovniki. V starejšem delu vasi bivajo večinoma starejši domačini, v novem delu pa mlajše družine. V kraju je veliko uspešnih obrtnikov in kmetov. Ljudje hodijo v službo v Slovenske Konjice in bližnja večja mesta, pa tudi v Ljubljano.

In od kod ime kraja? Pripovedujejo, da so domačini fante iz sosedje vasi, ki so prihajali vasovat in hodili skozi vas, natepli, če jih niso pozdravili. A tepeni so bili, tudi, če so pozdravljali.

Nedaleč stran od Tepanj so Slovenske Konjice, ki z 865-letno zgodovinsko tradicijo, položene med vinorodne griče Škalc in mogočno Konjiško goro, predstavljajo središče Dravinjske doline. Mesto cvetja in vina, grad iz 14. stoletja, Žička kartuzija in dvorec Trebnik, je le nekaj znamenitosti, vrednih ogleda, ki so nam jih ob obisku razkril pevci iz Tepanj.

Štefka Kovše, Milica Solar, Miro Pastirk in Jože Fideršek se uberejo s prvim in drugim glasom ter basom. Začetki njihovega organiziranega druženja segajo v leto 2001, v tej sestavi pa skupaj pojejo pet let. Pesmi iščejo med starejšimi domačini v svojem domačem kraju in bližnji okolici. Gonilna sila in duša skupine je Štefka Kovše, ki se po gradivo večkrat odpravi tudi v dom starejših občanov v Slovenske Konjice. Sicer pa pevci tudi sami prihajajo iz družin, kjer se je veliko pelo. Trije člani pojejo tudi v domačem cerkvenem zboru, pred leti pa je v kraju deloval tudi mešani zbor.

Jože Fideršek je »kriv«, da so pevci začeli delovati. Je tudi predsednik Turističnega društva Slovenske Konjice in z njegovo prizadevnostjo so pevci prebrodili že vso Slovenijo, nastopili na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji, Kanadi, pa tudi v Bruslju.

Pri pevcih iz Tepanj smo posneli 22 vsebinsko raznolikih ljudskih pesmi: ljubezenske, mrliške, nabožne, vojaške, svetniške, šaljive, napitnice in številne pripovedne pesmi. In vsaka je na svoj način spregovorila o pevski dediščini Dravinjske doline.

Na vprašanje o prihodnosti ljudske pesmi pa je Štefka Kovše odgovorila: »Jaz mislim, da se bo še pelo. Tudi moja generacija, takrat, ko smo bili mi mladi, smo peli hrvaške popevke, danes imajo angleške. Če bomo mi ohranili ljudsko pesem, jo bodo potem tudi naši otroci. Mislim, da za ljudsko pesem tudi rabiš en svoj čas. Danes niso taki časi, kot so bili včasih. Včasih si iz tega gor zrasu. Tako, da jaz upam in mislim, da bo se še pelo.«

Ne spreglejte: