|
Letošnje poletje so imeli v »Našem domu« v Londonu veliko obiskov rojakov, v glavnem iz domovine, nekaj pa jih je bilo tudi iz zamejstva in izseljenstva (iz Argentine). To so bili predvsem mladi, od katerih se ih je nekaj udeleževalo tečajev za angleščino. Dva obiska sta še posebej omembe vredna, o njiju pa župnik za Slovence v Angliji, Stanislav Cikanek.
Zelo nas je razveselil ljubezniv obisk generalnega vikarja ljubljanske nadškofije, monsinjorja Janeza Oberstarja. Pri nas je bil od 23. do 26. avgusta. Pred tem je bil še na obisku v Oxfordu pri slovensko-angleški družini, v kateri je osem otrok. Zanimivo je to, da mama, sicer Angležinja, z njimi govori slovensko. Mons. Oberstar in župnik Cikánek sta v kapeli doma vsak dan skupaj obhajala evharistično daritev in z duhovniškim brevirjem častila dobrega Boga. V svoje molitve sta vključevala predvsem prošnje za nove duhovniške in druge duhovne poklice. Za tako ljubezniv obisk v Angliji (tokrat je bil prvič v tej deželi) se mu iz srca in iskreno zahvaljujemo in želimo, da bi kmalu zopet prišel med nas. Zelo živahno pa je bilo v »Našem domu« okoli prijateljske nogometne tekme Slovenija - Anglija, v soboto 5. septembra, na prestižnem stadionu Wembley v Londonu. Takrat so naše prostore skoraj do zadnjega kotička zasedli mladi navijači. Dobro smo se imeli ob debati o nogometu in drugih športnih panogah. Še posebno živahno pa je bilo na samem Wembleyu, kjer je menda od 2000 do 2500 slovenskih navijačev navdušeno spremljalo potek tekme, katere končen izid je bil 1:2 za Anglijo. Vsi so po dogodku govorili, da je bila ta tekma vredna tako številne udeležbe mladih slovenskih nogometnih navdušencev. Rojaki in prijatelji slovenskih misijonov in misijonarjev ter misijonark - vabljeni na vsakoletni slovenski misijonski dan v Bedford, ki bo letos v soboto, 24. oktobra. Začeli ga bomo s sveto mašo ob 16. uri v župnijski cerkvi sv. Križa »The Holy Cross«, 355 Goldington Road. Po sveti maši se bomo zbrali v župnijski dvorani k pogostitvi ob misijonski tomboli in srečelovu. V ponedeljek, 10. avgusta, je v večnost odšel Rafko Jakobčič iz Bedforda. Že več let je trpel zaradi bolezni srca. Prestal je kar nekaj težkih in kompliciranih srčnih operacij, a je, hvala Bogu, po njih lepo okreval in se toliko opomogel, da je do zadnjega sam za sebe skrbel in vzdrževal svojo hišico. Rafko se je rodil 20. oktobra 1925 v Adlešičih ob Kolpi. Leta 1939 je komaj 14-letni mladenič moral v svet. Dali so ga v kmetijsko šolo v Zagrebu. Po izbruhu 2. svetovne vojne je leta 1943 zapustil Hrvaško in odšel nekam na Štajersko - prav tako v kmetijsko šolo. Tam so ga Nemci mobilizirali in poslali na rusko fronto, ki je bila takrat že na Madžarskem. Pri Blatnem jezeru je bil hudo ranjen – kar 3 dni je ležal ranjen v bojnem jarku. Nemci so ga nato odpeljali v bolnišnico v Celovec. Leta 1946 je odšel v Muenster v Nemčiji. Tam pa zaprosil za odhod v Anglijo. Po trikratni zavrnitvi prošnje mu je le uspelo oditi na britanski otok in se je leta 1948 znašel v taborišču vojaških beguncev v Cambridgu. Od tam je odšel v Stewardby pri Bedfordu, kjer je do upokojitve 1985 delal pri London Brick Company. V omenjenem kraju je živel v prijetni najeti hišici vse do svojega odhoda v večnost. Od Rafka smo se poslovili v krematoriju na Norse Road v Bedfordu. Lep obred zadnjega slovesa je iz nerazumljivega vzroka opravil anglikanski pastor, čeprav je bil v kapeli krematorija pri obredu navzoč tudi župnik za Slovence, Stanislav Cikanek, z bogoslovcema Zoranom Carjem in Sebastijanom Valentanom z mariborskega bogoslovja, ki sta bila prav takrat na obisku v Angliji in gosta naše dobre Gabrijele Rehbergerjeve. Res pa je, da je k zadnjemu slovesu od Rafka prišlo veliko število njegovih angleških prijateljev, da smo bili mi slovenski rojaki med njimi v manjšini in je bilo prav, da je pogrebni obred potekal v angleškem jeziku. Rafkove posmrtne ostanke je prišel iskat njegov brat in jih odnesel v Slovenijo, kjer jih bodo po sveti maši zadušnici položili v družinski grob v Adlešičih. Slovenska skupnost in slovenska katoliška misija v Veliki Britaniji vsem Rafkovim sorodnikom v domovini ter prijateljem v Angliji izreka svoje sožalje, obenem pa zagotavlja svete maše in molitve zanj. Dobri Bog naj ga v večnosti bogato nagradi za vso veliko ljubezen do bližnjih v njegovi angleško govoreči okolici, kakor tudi do naše slovenske skupnosti na tem Otoku, do našega naroda – do vseh slovenskih ljudi! Istega dne - 10. avgusta - je bil v Wolverhamptonu pogreb Jožeta Kvasa. Čeprav nas ni bilo veliko ob Jožetovem grobu, pa lahko rečemo, da je bil pogreb zelo lepo organiziran. Največja zasluga za to in iskrena zahvala gre predvsem Bogdanu Metelku, sinu našega pokojnega rojaka Karla. Bogdan je bil Jožetov prijatelj še od otroštva, saj je Jože nekaj časa živel pri njih in v odsotnosti staršev pazil in skrbel za dečka. Bogdan se je hotel svojemu prijatelju oddolžiti s tem, da mu je kupil grob na lepem pokopališču, dal izdelati zelo lepo leseno krsto in pogrebnemu zavodu poravnal vse stroške izredno elegantnega in krščanskega pogreba. Hvala tudi Alojzu in Margareti Slana ter dobri Metki Kogoj, ker so se kljub razdalji udeležili Jožetovega pogreba. besedilo in fotografije: župnik Stanislav Cikanek
|