Romanje v Midland 2009
25. September 2009

Tudi letos je na drugo nedeljo v septembru (to je bilo 13.) potekalo romanje na kraj kanadskih mučencev. Gre za komemoracijo za žrtve komunizma in domobrancev, ki so jo rojaki začeli leta 1949. Dopoldne je spominska proslava, po njej pa je križev pot (po hribu) in ob nato še sveta maša.

Letos jo je vodil Boštjan Lenart iz Slovenj Gradca, ki študira pastoralno teologijo v Rimu in je imel zelo lepo pridigo, somaševala sta Valentin Batič in Toni Burja. Praznovanje je pripravil Ciril Pleško, glavni govornik je bil dr. Peter Urbanc. Njegov govor, ki ga bomo v nadaljevanju tudi slišali, je bil sprejet z navdušenjem in je po njem prejel veliko čestitk. Pel je moški pevski zbor župnije Marije Pomagaj in Brezmadežne pod vodstvom Andreja Pahuljeta. Anica Resnik je recitirala pesnitev p. Pavleta Jakopa: Reci zadnjo besedo slovesa. Vreme je bilo zelo primerno za proslavo in križev pot na prostem. Obisk je bil zelo lep, pri sv. maši je bila cerkev polna. "Midland je kraj, kjer se srečamo z znanci iz Ontarija in obiskov iz drugih provinc in obujamo spomine, ko smo morali zapustiti Slovenijo in rojstni kraj. Vse do danes pa smo ji ostali zvesti in smo še vedno ponosni Slovenci!" je sporočila Ema Pogačar.

Drugo dejanje sprave je obžalovanje. O tem ni sledu, sem in tja floskule kot Kučan, ki priznanje in obžalovanje zločina definira: vsi smo pobijali, bil je krvav obračun obeh taborov, in nesmisli kot: krivci za državljansko vojno naj bi bili škof Rožman, dr. Lambert Ehrlich, največji sovražniki komunizma, klerikalizem, nemogoče socialne razmere v prvi Jugoslaviji, privlečejo na dan celo dr. Mahniča, zagovornika katoliške države, ta “brihtni” pa enostavno krivijo nedovoljeni kolaboracionizem, četudi se je ta povsem legitimen pojavil šele kot posledica rdečega terorja. Naši revolucionarji, sedanji potomci sicer ne zanikajo rdečega terorja, toda enostavno nimajo toliko značajnosti, da bi to pošteno priznali kot edino krivdo za državljansko vojno in toliko manj ga v tem okviru obžalujejo.

Poslušajte posnetek predavanja - bere Matjaž Merljak.

Tretje dejanje sprave pa naj bi bila poprava krivic. Na tem področju, pod velikim pritiskom mednarodnih organizacij, Sveta Evrope, OVSE-ja, Združenih narodov je RS popravila:
a)za vsakega pobitega domobranca v genocidu odškodnina tisoč ameriških dolarjev,
b)razveljavili so skoraj vseh 900 sodnih obsodb, nekdanjih ljudskih in celo vojaških sodišč. Tako so razveljavili obsodbo dr. Rožmana, dr. Kreka, ne pa še Rupnikove, Hacinove. Prizadeti, politični zaporniki z ali brez sodbe so dobili primerne odškodnine.
c)Politični begunci vključno domobranci, ki so se pravočasno umaknili v tujino, so za časovno obdobje begunstva dobili primerno odškodnino.

K gornjim popravljenim krivicam dodajam naš komentar:
a) Premnogi predvsem v izseljenstvu nismo nikdar dobili uradnega obvestila o možnosti vložiti naše tozadevne vloge. Računam, da zato vsaj polovico naših ljudi tega ni naredilo. Ne malo krivde zato nosi arogantni, vsevedni nekdanji zunanji minister dr. Rupel, ki je konzulatom prepovedal ustvariti listo izseljencev državljanov in nedržavljanov na njihovih področjih. Posledica: konzulati ne morejo obveščati, komunicirati z številnimi izseljenci…

Na žalost so pred nekaj dnevi v parlamentu dodali dvema vojnima zakonoma z nemogočim pravnim nesmislom, član 6: Kdor je prostovoljno ali poklicno kolaboriral ... ne more dobiti status žrtve nasilja. Odločba, ki bi mogla nam škodovati, je: prvič nesmiselna. ker negativno označi vsako tudi ono nujno, legitimno, narodu koristno; drugič je nezakonita, ker kaznuje nekaj, česar ni v zakonih RS in za kar nima pooblastila. To je tipični znak diktature! Odškodnina tisoč dolarjev za mrtvega domobranca je odločno prenizka.

b) Pozitivno dejstvo, da je tako rekoč v popravljenih krivicah na en ali drug način obsežena vsa nekomunistična stran, pomeni indirektno priznanje, da so ti ljudje bili zavedni Slovenci, ki so ogromno tvegali pri njihovem delu za narod. Krivim država očitno ne bo dajala odškodnine! Dejstvo moralnega zadoščenja je silno pomembno, ker na ustih tovarišev se še vedno pojavljajo podle psovke nedovoljene kolaboracije, celo izdajstva. Kdo ve, mogoče bomo kdaj imeli vlado, ki bi taka obrekovanja vnesla v kazenski zakon in jih kaznovala.

Zaključujem: ali je sprava potrebna? Odgovor je pritrdilen. Kako strašno je narod skregan, razdeljen v dva tabora, osebna doživetja: ko sedim v prijetnem lokalu, prisede k sosednji mizi ljubljanski zakonski par star približno kot jaz. Ne pride do nobenega pogovora, oba se ga izogibava, ker oba veva, da sta ona bila na strani levice, midva z ženo pa sva izseljenca in kot taka sva na drugi strani ... In še: hodim po Ljubljani in sprašujem za neko ulico: od treh ljudi mi trije odgovor ne vedo, drugi mi dajo informacijo, ki je pomanjkljiva, pri vseh vprašanih ne vidim nobene prijaznosti: zakaj? v starčku vidijo izseljenca mogoče celo Argentinca ... Ko na računalniku tekmujem v šahu, vsi po svetu več kot radi igrajo z menoj, a glej Slovenci iz RS nočejo. V Kanadi vidijo šahista političnega nasprotnika ali slabše!

Premier Borut Pahor in predsednik Danilo Tuerk sta svečano zagotovila, da bo ena izmed njihovih prvih programskih točk sprava. Reakcija borcev, Knojevcev, Oznašev, predsednika borcev Janeza. Stanovnika je bila: še ni prišel čas zato. Posledica: obljuba Pahorja in Tuerka je ostala prazna. Verjetnost bodoče sprave je skromna. Spričo tega bi vlada morala nujno in takoj izdati svečano izjavo o resnici naše polpretekle zgodovine, ki je danes stokrat dokazana:

1. PRIZNANJE: DRŽAVLJANSKO VOJNO JE SPROŽIL RDEČI TEROR, KI IMA NA VESTI V OBDOBJU OD 22. JUNIJA 1941 DO 17. JULIJA 1942 PREMNOGE NAŠE ROJAKE. PRIZNAVAMO UPRAVIČENOST SAMOOBRAMBE ROJAKOV.

2. OBŽALOVANJE ODGOVORNIH JE IMPERATIVNO ZA GORNJI ZLOČIN..

3. POSLEDICE, OBSODBE IN OBŽALOVANJA VREDNE SO: DRŽAVLJANSKA VOJNA Z ZLOČINI OBEH TABOROV, NEDOVOLJENA KOLABORACIJA NEKATERIH ČLANOV OBEH TABOROV IN KONČNO POBOJI PO KONČANI DRUGI SVETOVNI. PRIZNAVAMO IN OBŽALUJEMO.

In sedaj iz vsega srca slovo Vam dragim domobrancem: Izmučeni, ponižani ste padali v jame in sedaj da zakrijejo, omilijo ta največji zločin naše zgodovine kot višek podlosti Vam hočejo vzeti dobro ime. Ne moremo Vam vrniti življenja, toda do zadnjega diha se bomo trudili in delali, da se ta največja krivica popravi. V zgodovini morate in boste zapisani kot veliki narodnjaki, junaki. Kot take Vas mi niti naša zgodovina ne bo pozabila. Slava Vam in počivajte v miru.